zgodba
Damien in Leïla se globoko ljubita. S sinom Aminom živita v čudoviti hiši na podeželju, kjer on slika, ona pa restavrira staro pohištvo. Toda nihče ne ve, kdaj se bodo Damienovi navdušenje, igrivost in ustvarjalnost sprevrgli v manično epizodo, ki ji bodo sledili depresija in obiski bolnišnice …
iz prve roke
»Scenarij so navdihnile moje izkušnje z bipolarnim očetom. /…/ [Vendar] bipolarnost ni tema tega filma. Imeli smo že več projekcij in veliko ljudi mi je prišlo povedat, da so v filmu videli sami sebe – neka ženska na primer zato, ker je bil njen mož alkoholik, nekdo drug zaradi žene, ki je imela raka. Sam nisem bipolaren, vendar sem imel kot odrasel človek večkrat občutek, da mi je spodletelo; da sem jaz tisti, ki je kriv; da izgubljam nadzor. Kaj storiš v takem primeru? Se začneš sramovati, se ustrašiš, zbežiš in vse uničiš? Ali pa poskusiš prevzeti odgovornost in postati del rešitve, tako da odločitev prepustiš drugemu, in to brez iskanja krivca? Mislim, da je že vsakdo izkusil kaj podobnega. Takoj ko se spustimo v romantično razmerje, smo lahko skoraj prepričani, da bo prišlo do težav, saj druga oseba nikoli ne bo ustrezala našim pričakovanjem. Najbolj trdna razmerja so po mojem mnenju prav tista, v katerih so pari preživeli takšen trenutek. Takrat se pokaže prava ljubezen. Poskušal sem ujeti tisti hip, ko spoznamo, da druga oseba nikoli ne bo takšna, kot smo pričakovali. Kaj storimo takrat? Se razidemo ali nadaljujemo?«
– Joachim Lafosse
portret avtorja
Joachim Lafosse se je rodil leta 1975 v Bruslju in diplomiral na inštitutu IAD v Louvain-la-Neuvu. Številne nagrade si je prislužil že s prvim celovečernim filmom, Folie privée (2004). Leto 2006 je bilo za mladega režiserja prelomno: njegov delno avtobiografski Ça rend heureux je bil prikazan v tekmovalnem sporedu festivala v Locarnu in prejel veliko nagrado na festivalu Premiers Plans v Angersu, tretji celovečerec Nue propriété pa se je uvrstil v tekmovalni program Beneškega filmskega festivala, kjer je osvojil nagrado SIGNIS. Leta 2008 je bil v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu premierno prikazan Lafossov četrti celovečerec Élève libre. Na festival se je režiser vrnil leta 2012, ko je v sklopu Posebni pogled predstavil Najine otroke (À perdre la raison), vpogled v psihološko dinamiko pred tragedijo detomora. Film je bil večkrat nagrajen, predvajali pa smo ga tudi na rednem programu Kinodvora. Leta 2015 so sledili Beli vitezi (Les chevaliers blancs), uprizoritev odmevne afere iz leta 2007, ko so pripadniki francoske dobrodelne organizacije skušali pretihotapiti večje število otrok iz Čada v Francijo. Film je Lafossu med drugim prinesel nagrado za najboljšo režijo v San Sebastiánu. Režiserjev naslednji celovečerec Ko ljubezni ni več (L’Économie du couple, 2016), družinska drama o odtujenem paru, ki si ne more privoščiti ločitve, je bil premierno prikazan v canskem sklopu Štirinajst dni režiserjev, ogledali pa smo si ga lahko tudi na našem rednem sporedu. Lafossov osmi celovečerec Naprej (Continuer, 2018), portret zapletenega odnosa med materjo in sinom (Virginie Efira in Kacey Mottet-Klein), je bil leta 2018 premiero predvajan v sekciji Dnevi avtorjev Beneškega filmskega festivala. Z Nemirnimi se je režiser lani prvič uvrstil v glavni program festivala v Cannesu.
kritike
»Lepota filma, njegova moč in trajna vrednost so v tem, da psihozo (ki bi ravno tako lahko bila odvisnost ali nasilje v družini) obravnava kot trnovo pot, polno lažnih upov in resničnih razočaranj, po kateri hodijo vsi vpleteni. Film tako preseže svojo temo in razkriva, kako bolezen prizadene vso družino. To opazovati je hkrati mučno in prevzemajoče. In zelo ganljivo.«
– Isabelle Danel, Bande à part
»Kot je režiser razodel v Cannesu, imajo Nemirni močno avtobiografsko noto: ko je bil otrok, so njegovega očeta hospitalizirali zaradi bipolarnosti. Danes je oče ozdravljen in litija ne jemlje že skoraj petindvajset let. In da nekomu uspe tako osebno temo pretvoriti v delo, ki ni le odprto za druge, pač pa tudi izjemno univerzalno, ni majhen dosežek. Lafossov deveti celovečerec je njegov najboljši.«
– Thierry Chèze, Première
»Lafosse uravnava napetost kot izkušen anestezist, ki natančno ve, kakšen odmerek mora uporabiti. Gledalca ves čas drži na robu sedeža, vendar se nikoli ne zateče k poceni trikom ali neprepričljivim preobratom. Film je naporen in pretresljiv, ker vse deluje tako resnično.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Poleg neizbežno bolečega raziskovanja posledic bipolarne motnje za par in njunega otroka Lafossa zanima lik umetnika, zmožnega ustvarjati le pod pritiskom, v konfliktu. Avtor v lik neizogibno projicira del sebe, da bi razmišljal o odnosu do ustvarjanja. V dialogu med Damienom in Aminom oče sinu prebere njegov horoskop, ki mu svetuje, naj se ne boji posmeha, naj se ne sramuje. Strah pred posmehom namreč duši ustvarjalnost. To mantro bi lahko posvojil tudi bruseljski režiser, ki se nikoli ni bal ali sramoval pustiti, da njegova najtemnejša čustva in osebne travme eksplodirajo na platnu. /…/ Mogočna drama prevzame obliko psihološkega trilerja redke intenzivnosti in v gledalcu vzbuja občutek nenehne napetosti – zahvaljujoč talentu igralcev, pa tudi režiji Joachima Lafossa, ki je trezna, nevsiljiva in ujame življenje.«
– Hubert Heyrendt, La Libre
»Težko se je ne zaljubiti v to družino, polno ljubezni in nemira. /…/ Joachimu Lafossu uspe svojo intimno zgodbo, ki jo pripoveduje že trideset let, obrniti v nekaj univerzalnega. /…/ Igralski nastopi so neverjetno pretanjeni in naravni.«
– Le Soir
»Srce parajoč portret družine /…/, ki se spopada z očetovo bipolarno motnjo, sloni na osupljivem delu dveh glavnih igralcev. /…/ Damien Bonnard in Leïla Bekhti sta poskrbela za dva najboljša igralska nastopa festivala v Cannesu.«
– Peter Debruge, Variety
»Lafosse se je že večkrat izkazal kot mojster v raziskovanju težavnih družinskih dinamik /…/. Njegov najnovejši film je postavljen /…/ v čas pandemije leta 2020, kar prinese dodatno raven tesnobe in izolacije. Tema je izpeljana subtilno in se razkrije šele postopoma, vendar daje misliti, ko se spomniš na številne družine, katerih člani so obtičali drug ob drugem v težkih razmerah lockdowna. Preostali svet se takrat zdi daleč stran in tisti, ki ga je ustvaril Lafosse, deluje boleče resnično.«
– Dave Calhoun, Time Out
»Joachim Lafosse je mojster filmov o razkroju [vsakdanjega življenja]. Že v prvih minutah pričujočega celovečerca vzpostavi napetost, ki zgodbe ne zapusti vse do konca. /…/ Režiser se ne vda romantični želji po opisovanju norosti, kjer bi – kot filmi radi počnejo – izgubo razuma pospremil s poveličevanjem in viktimizacijo prizadetih.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Če Damiena ni mogoče ozdraviti – se lahko vseeno spremeni? Ali ljubezen lahko premaga bolezen? Je umetnost norost? Je mogoče ljubiti umetnika – ali bolje: se z njim poročiti? Eden največjih uspehov filma Nemirni je, da postavlja teoretična in univerzalna vprašanja na način, ki ga prepričljivo utelešata Leïla (Bekhti) in Damien (Bonnard), osupljivo precizna in iskrena interpreta te intimne partiture.«
– Cinevox