zgodba
V obdobju 1977–1991 se je tako v slovenskem kot v jugoslovanskem prostoru izoblikovala podoba Slovenije kot zelene, demilitarizirane in miroljubne dežele pridnih ljudi, v kateri je drugačnost ne le dovoljena, ampak tudi zaželena. Dokumentarni film Nekoč je bila dežela pridnih na duhovit način pripoveduje zgodbo o tem, kako je s pomočjo umetnosti, pop kulture in oglaševanja nastajala ta specifična podoba Slovenije, hkrati pa dokumentira spremembe, ki so v zadnjem času pripeljale do povsem drugačnega razumevanja narodne identitete. Film je osnovan na podrobnih intervjujih s predstavniki oglaševanja, medijev, popularne kulture, civilnodružbenih gibanj in športa. Intervjuje dopolnjuje dokumentarno arhivsko gradivo: oglasi, videospoti, plakati, televizijski prispevki, arhivski posnetki akcij, festivalov in vsakdanjega življenja.
iz prve roke
»V filmu sem želela predvsem raziskati, na kakšen način se vzpostavljata nacionalna identiteta in podoba države v nastajanju. Čeprav je slovenska politika ‘ugrabila’ osamosvojitev in si še vedno lasti velik del zaslug zanjo, lahko ugotovimo, da pri grajenju samopodobe nekega naroda veliko večjo vlogo igrajo umetnost, kultura, mediji in civilna družba, navsezadnje pa tudi ironija in humor. Film je po eni strani spomenik gibanjem, ki so v osemdesetih letih ustvarjala Slovenijo, po drugi strani pa portret dežele, ki (še?) ni uspela uresničiti svojega potenciala.«
– Urša Menart, režiserka in soscenaristka
portret avtorice
Urša Menart (1985, Ljubljana) je leta 2010 s kratkim igranim filmom To je Slovenija diplomirala iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Srednjemetražnemu dokumentarcu Veš, poet, svoj dolg? je lani sledil njen prvi celovečerni film, Nekoč je bila dežela pridnih.
kritike
»Pridni, delavni, pošteni, ne preveč ambiciozni, a lojalni, do tujcev prijazni… so pridevniki, ki so nekoč opisovali Slovence. Nekoč. Past tense. V osemdesetih. Ko se je rodila mlada filmarka Urša Menart in se tridesetletje pozneje lucidno vprašala, kam so izginile vse pripisane pozitivne lastnosti nacionalnega karakterja. V dokumentarnem filmu Nekočje bila dežela pridnih je, ne brez nostalgije ter ob razpoznavnem vsebinskem pečatu producenta in soscenarista Janija Severja, pokukala skozi kalejdoskop v preteklost, da bi raziskala, kakšna je pot od identifikacije s stereotipi, po katerih smo se razločevali od nekdanjih sonarodnjakov, do kolektivne nacionalne identitete samostojnega Slovenca. /../ Avtorica, ki je pred dvema letoma slovenskim raperjem namenila dokumentarec Veš, poet, svoj dolg?, je v novem filmu razmišljanja in anekdote podprla z duhovito in učinkovito umeščenostjo sogovornikov v prostor.«
– Tina Lešničar, Delo