Danes je blagajna odprta od 16:10 do 20:00 (odpre se čez 05:46).
od 25. aprila 2023

Nekega lepega jutra Un beau matin

Mia Hansen-Løve / Francija / 2022 / 112 min / francoščina

Léa Seydoux kot hči, mati in ljubimka v globoko osebnem, avtobiografsko navdahnjenem filmu Mie Hansen-Løve (Zbogom, prva ljubezen), zgodbi o žalovanju in slutnji nove ljubezni, kjer se – tako kot v resničnem življenju – prepletajo minevanje in porajanje, bolečina in radost, izguba in upanje.

režija Mia Hansen-Løve, scenarij Mia Hansen-Løve, fotografija Denis Lenoir, montaža Marion Monnier, produkcija David Thion, Philippe Martin, igrajo Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes (nagrada Europa Cinemas Label v sekciji Štirinajst dni režiserjev); Telluride; New York; Toronto; San Sebastián; Busan; São Paulo; London; Viennale; Liffe; nominacija za evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko; nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

Fotografije

zgodba

Sandra živi z osemletno hčerko v majhnem stanovanju v Parizu. Redno obiskuje očeta, upokojenega profesorja filozofije, ki zaradi nevrodegenerativne bolezni počasi izgublja vid, spomin in samostojnost. Medtem ko z družino išče primeren dom za ostarele, Sandra nepričakovano naleti na Clémenta. Čeprav je poročen, se med njima začne strastno razmerje …

iz prve roke
»Pri pisanju scenarija me je delno navdihnila bolezen, za katero je trpel moj oče. Skušala sem najti smisel v vsem, kar sem doživljala. Raziskati sem hotela, kako lahko dva nasprotujoča si občutka, žalovanje in ponovno rojstvo, ustvarita dialog; kako ju človek lahko doživlja hkrati. Čeprav je razmerje med Sandro in Clémentom zapleteno, je predvsem polno radosti. Pri njenem očetu gre po drugi strani zgolj za trpljenje. Zgodbi obstajata hkrati. Skušala sem najti filmsko formo, ki bi prikazala to sobivanje. /…/ Povedati sem hotela zgodbo o tem, kako je žalovati za nekom, ki je še vedno živ. Georg ni več oče, kakršnega je Sandra poznala, a je še vedno prisoten. Čeprav njegov um propada, del njega – njegova senzibilnost, njegovo bistvo – ostaja. Želela sem, da bi ljudje začutili to sočasno izginjanje in ostajanje; na videz protislovno dogajanje je bilo zame močan vir čustev. Pokazati sem skušala globoko vez, ki presega bolezen; povedati zgodbo o tem nenavadnem žalovanju, da bi ga morda lahko bolje razumeli in premagali trpljenje, ki za dolgo časa zasenči vse drugo. Na koncu se mora Sandra, da bi se vrnila v življenje, osvoboditi očeta. V tem je nekaj sebičnega, vendar je nujno. Sandra sprejme srečo, ki ji je ponujena, a gre za obliko zapustitve. Počuti se krivo. Tudi o tem sem hotela govoriti.«
– Mia Hansen-Løve

portret avtorice
Mia Hansen-Løve (1981, Pariz) je še pred formalnim šolanjem na pariškem Konservatoriju dramskih umetnosti kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998) in Les destinées sentimentales (2000). Med letoma 2003 in 2005 je pisala za Cahiers du Cinéma in režirala nekaj kratkih filmov. Celovečernemu prvencu Vse je oproščeno (Tout est pardonné, 2007) so sledili Oče mojih otrok (Le père de mes enfants, 2009, posebna nagrada žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu), Zbogom, prva ljubezen (Un amour de jeunesse, 2011, posebna omemba v Locarnu), Eden (Eden, 2014), Prihodnost (L’Avenir, 2016, srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu) in Maya (2018). V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali avtoričin sedmi celovečerec Bergmanov otok (Bergman Island, 2022), s katerim se je prvič uvrstila v glavni program festivala v Cannesu. Za film Nekega lepega jutra je na omenjenem festivalu lani prejela nagrado Europa Cinemas Label v sekciji Štirinajst dni režiserjev. 

kritike
»Film nadaljuje teme, ki jih je Mia Hansen-Løve raziskovala skozi vso kariero: minljivost, srčne bolečine, odnosi med starši in otroki, pomen neodvisnosti, ohranitveni potencial intelektualne strasti. Pripoveduje tudi o seksu, filozofiji, zdravstvu in prenašanju kulture iz generacije v generacijo, kar pomeni, da prikrito govori o francoski družbi in francoski kinematografiji: o načinu, kako slednja odseva prvo ter kako ji uspeva /…/ ves čas prenavljati – če že ne povsem na novo izumljati – samo sebe. To je veliko prtljage za skromen 112-minutni film, a režiserka je zahvaljujoč izjemnemu talentu ustvarila toplo in razgibano delo, podkrepljeno s hitrim tempom ter izmenično trpkimi in prisrčnimi humornimi vložki. /…/ Kljub stresu in trpljenju, ki smo mu priča, v filmu prevladuje vzdušje melanholične spokojnosti, obarvano s tiho, a vztrajno vero, da življenje teče dalje. /…/ Občutek, da ti ljudje obstajajo zunaj okvirov filmskega platna, je še en dokaz izjemnega talenta Mie Hansen-Løve, ki se – tako kot junakinja filma – še naprej razvija, izpopolnjuje svojo obrt in pogled na svet ter nam podarja filme kot darila, ki jih je treba odviti.«
– Jon Frosch, The Hollywood Reporter

»A priori težka tema kliče po resnobni obravnavi, ki pa se ji Mia Hansen-Løve nikoli ne prepusti, temveč prinaša sončen /…/, živahen in dostopen film, ki ga žalost preplavi le bežno, nato pa izpuhti, ko najmanj pričakujemo.«
– Mathieu Macheret, Le Monde

»Mia Hansen-Løve /…/ razkrije sublimno v vmesnih prostorih vsakdanjega življenja.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Film nas pretrese zelo tiho in nežno, skoraj ne da bi se tega zavedali. Na koncu vemo, da smo bili priča nečemu izjemnemu: slutnji, kaj pomeni biti človek.«
– Emily Zemler, The Observer

»Mia Hansen-Løve iz avtobiografske teme ustvari kristalno jasno, nežno sonato; subtilno zgodbo, ki si upa pustiti času, da mineva.«
– Sophie Grassin, L’Obs

»Razorožujoče lep film.«
– Marie Sauvion, Télérama

»Film Nekega lepega jutra ves čas niha med bolečino ob koncu življenja in radostno slutnjo nove, četudi zapletene ljubezni. V zgodbi, ki je pogosto srce parajoča, a ne brez humorja, režiserkin pretanjeni slog znova dela čudeže.«
– Thierry Chèze, Première

»Film banalnost življenja sublimira z rahločutnostjo in nežnostjo, ki se dotakne srca /…/. Mia Hansen-Løve v prepletu poezije in realizma ustvari razmislek o minevanju časa, katerega subtilnost se lahko kosa le z njegovim notranjim mirom. Odločitev za snemanje na filmski trak prispeva k osupljivi spokojnosti sredi težkih tem.«
– Claudine Levanneur, aVoir-aLire.com

»Filmski slog Mie Hansen-Løve se zdi tako pomirjujoče domač in udoben kot stara jopica – od mehkih bežkastih tekstur 35-milimetrskega objektiva Denisa Lenoirja prek sproščene, priljudne montaže Marion Monnier do režiserkine običajne glasbene mešanice priljubljenih skladb, vključno s Schubertom, Dinah Washington in otožnimi ljudskimi baladami Billa Faya. /…./ Veliko dobrega je mogoče reči o filmu, ki se počuti tako sproščeno – celo domače – s samim seboj.«
– Guy Lodge, Variety

»Zamuditi Léo Seydoux v filmu Nekega lepega jutra pomeni zamuditi eno najboljših igralskih predstav leta.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»To ni holivudski film, ampak francoski, zato nima nič proti seksu, seksualizaciji vsakdanjega življenja in konsenzualnemu seksizmu, še manj pa proti kompleksnosti družbenih vezi, turbulentni melanholiji želje, razmišljanju o kierkegaardovski »bolezni na smrt« in novi dialektiki zaobljubijanja »večni« ljubezni. ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

 

Spletni ogled filma

Ne morete v kino? Ta film si lahko ogledate tudi na spletu.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Megalopolis Megalopolis

Francis Ford Coppola

ponedeljek, 23. 12. 2024 / 17:10 / Dvorana

Film, o katerem je Francis Ford Coppola sanjal štiri desetletja, je vizualno razkošen in intelektualno ambiciozen rimski ep, postavljen v domišljijsko verzijo sodobne Amerike. Zgodba o ljubezni, času, ustvarjalnosti in krhkosti imperijev.

Cent’anni Cent’anni

Maja Doroteja Prelog

ponedeljek, 23. 12. 2024 / 19:00 / Mala dvorana

Snemanje dokumentarnega filma o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo se prevesi v režiserkino odkrivanje nezaceljenih ran njunega dolgoletnega odnosa. Film, ki je med drugim prejel nagrado občinstva za najboljši dokumentarec na festivalu v Trstu, je odprl portoroški Festival slovenskega filma.

Sosednja soba The Room Next Door

Pedro Almodóvar

ponedeljek, 23. 12. 2024 / 20:00 / Dvorana

Najnovejši film Pedra Almodóvarja je zgodba o lepoti življenja in neizbežnosti smrti, polna barv, svetlobe in humorja. Tankočutna drama s Tildo Swinton in Julianne Moore v glavnih vlogah je osvojila zlatega leva na zadnjem festivalu v Benetkah.