zgodba
Leto 1971. Med študenti iz predmestja Pariza je revolucionarni duh maja ’68 še kako živ. Strastnim ideološkim debatam sledijo protesti in subverzivne akcije …
Gilles je srednješolec, ki se znajde sredi političnega in ustvarjalnega vrenja tega razburkanega obdobja. Tako kot njegovi vrstniki poskuša tudi on najti svoj prostor, razdvojen med predanostjo stvari in osebnimi ambicijami. Skozi labirint romantičnih zapletov, političnih prebujenj in umetniških razkritij Gillesa in njegove prijatelje pot popelje najprej v Italijo in nato v London.
Nekaj je v zraku je delno avtobiografski portret mladega umetnika, ujetega v vrtinec politike, umetnosti in seksa v Franciji po maju ’68. Z natančnostjo in ljubeznijo narejena rekonstrukcija protikulture zgodnjih sedemdesetih je Olivierju Assayasu prinesla nagrado za najboljši scenarij na Beneškem filmskem festivalu.
iz prve roke
»Na neki način še vedno ne prenesem nostalgije. Nisem nostalgičen za sedemdesetimi leti. To je obdobje, ki je bilo vedno predmet posmeha ali fantazij. Oba pogleda sta seveda zgrešena. Sedemdeseta so bila kompleksna in v mnogih pogledih tudi grozna. Teža ideologije in politične retorike je na neki točki postala neznosna in bil sem vesel, ko je bilo tega konec. Pa vendar je takrat vladal občutek svobode, občutek, da je vse odprto. Sedemdeseta so se izkazala za nekakšen laboratorij za desetletja, ki so sledila. Z obdobjem sem se prvič ponovno srečal ob pisanju knjige Une adolescence dans l’après-mai, s katero sem na neki način znova vzpostavil svoj odnos do tistih časov in jih skušal oživiti. /…/ To je bilo pred obdobjem komunikacij. V sedemdesetih nismo zaupali buržujskim masovnim medijem, tisku, televiziji in radiu. Komunicirali smo s pomočjo svobodnega tiska, underground plošč, stripov … Te reči so kmalu dobile status fetiša, saj so nas povezovale s podobno mislečimi mladimi po vsem svetu – imeli smo občutek, da so nekje drugje naši vrstniki, ki so del iste protikulture. Zame je bilo zelo pomembno, da to prikažem na pravi način. /…/ Poustvariti obdobje je zelo težka naloga, in to še posebno velja za sedemdeseta. Nekatere svoje spomine sem moral postaviti v ozadje. Že scenarij je ljudi pripravil do smeha: politika, misticizem, odnos do vzhodnjaške filozofije. Norčevanje iz tistih časov nam je prišlo tako v navado, da se samo malce nagneš v eno smer, pa ljudje že mislijo, da se delaš norca iz obdobja. Tega nisem hotel, po drugi strani pa tudi nisem želel delati resnici krivice, saj je ta dimenzija zares obstajala. Najti sem moral pravo ravnotežje, pri čemer sem nekoliko ironičen, obenem pa svoje like jemljem resno – nič bolj smešni niso od raznovrstnih obstrancev današnjega časa. /…/. Bolj kot igralce sem iskal umetnike. Vsak od njih je obetaven umetnik in vsi vedo, kaj pomeni biti del generacije, hkrati pa imeti svojo lastno pot – tisto osebno razkritje, ki je pot vsakega umetnika. Čeprav niso dobro poznali politike sedemdesetih, so vsaj razumeli bistvo likov. Nikoli jim nisem skušal dajati napotkov, kako govoriti, kako igrati, kako se identificirati s tistimi časi. Prepričan sem bil, da bodo – če jih postavim na prizorišče, ki predstavlja sedemdeseta – v trenutku razumeli kontekst. To je pomagalo ohraniti spontanost. Začneš z avtobiografijo, uporabiš prvine iz svojega dojemanja sveta, svoje spomine, film pa te nazadnje ponese nekam drugam. Tisto, kar v njem vidimo, ni Olivier Assayas pri petnajstih, ampak [igralec] Clément Métayer. In govorica njegovega obraza in telesa sta veliko močnejši od tistega, kar sem zapisal v scenariju.«
– Olivier Assayas, režiser in scenarist
portret avtorja
Olivier Assayas (1955, Pariz), sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja, se je v devetdesetih letih uveljavil kot eden ključnih avtorjev nove generacije francoskih filmskih režiserjev, katerega filmi so hkrati izrazito osebni in polni filmskih referenc. Njegov filmski talent so že na začetku osemdesetih odkrili člani uredništva znamenite francoske filmske revije Cahiers du Cinéma in ga povabili k sodelovanju. Za Cahiers je pisal in tam tudi urednikoval do leta 1986. Kot soscenarist je sodeloval pri filmih Rendez-Vous in Le Lieu du Crime režiserja Andréja Téchinéja, leta 1986 pa je posnel prvenec Désordre. Mednarodno pozornost je zbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jean Vigo za najboljši film francoskega mladega avtorja. Odtlej je bil prisoten tudi v našem filmskem prostoru. V sedemdeseta leta se je podal že z Mrzlo vodo (L’Eau froide, 1994), ki govori o dveh uporniških najstnikih, Gillesu in Christine (imeni, ki ju nosita tudi glavna lika v pričujočem filmu). Leta 1996 je z zvezdnico hongkonškega filma Maggie Cheung posnel Irmo Vep, posvetilo Louisu Feuilladu, za katerega je prejel nagrado na filmskem festivalu v Rotterdamu. Sledila sta HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (HHH – Un portrait de Hou Hsiao-Hsien, 1997), portret največjega tajvanskega filmskega režiserja, in Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les Destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni spored filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe. Sledila je družinska drama Poletni čas (L’Heure d’été, 2008), ki smo si jo lahko ogledali tudi v Kinodvoru. Nekaterih velikih tem sedemdesetih let se je Assayas lotil že v priznani televizijski miniseriji Carlos (2010), peturnem epu o vzponu in padcu zloglasnega ‘mednarodnega terorista’ in medijskega zvezdnika, znanega pod imenom Carlos Šakal.
Olivier Assayas je napisal vrsto knjig, med drugim: Hong-Kong Cinéma (1984, v soavtorstvu s Charlesom Tessonom), Conversation avec Bergman (1990, v soavtorstvu s Stigom Björkmanom) in Éloge de Kenneth Anger (1999). Leta 2009 je založba Gallimard izdala zbirko njegovih esejev Présences. Film Nekaj je v zraku je nastal iz istega avtobiografskega impulza kot Une adolescence dans l’après-mai (2005), spomini, napisani v obliki pisma Alice Debord, vdovi teoretika, pisatelja, filmskega ustvarjalca in ustanovitvenega člana revolucionarnega kolektiva Situacionistična internacionala. Debord je odigral odločilno vlogo pri oblikovanju Assayasovega razumevanja sveta ter utemeljil njegov skrajno intimen pristop k filmskemu ustvarjanju.
kritike
»Nekaj je v zraku, Assayasovi modri in otožni spomini o revolucionarnem žaru, ki je razvnemal njegovo mladost, so narejeni z grenko-sladko jasnostjo retrospekcije in samozavestjo režiserja v vrhunski formi. Ta nežna, a trezna napol avtobiografska drama, ki s preciznostjo in brez kančka naivnega romanticizma prikliče v spomin vzdušje in miselnost evropske protikulture sedemdesetih, je nežna graja zmagoslavnega duha, ki preveva filme o obdobju po letu 1968 ter prikazuje, kako politično gorečnost nadomeščajo kaos, kompromis in prebujajoča se zavest o osebni identiteti. /…/ Nekaj je v zraku, ki zagotovo ne spada med revolucionarne filme, namesto tega tiho demistificira svoj predmet obravnave. Ton je ljubeče ironičen, a nikoli prizanesljiv; opisani doživljaji se zdijo čustveno iskreni in pristni, ne da bi gledalca pri tem za trenutek ponesli v vrtinec omame ali vznemirjenosti.«
– Justin Chang, Variety
»Olivier Assayas je ustvaril edinstven in tankočuten film o pogosto obravnavanem obdobju radikalne evropske politike po letu 1968, hkrati pa ponudil zabaven vpogled v svoje umetniško samoodkrivanje. /…/ Pestra uporaba glasbe je – kot smo pri Assayasu vajeni – brezhibna /…/.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Nekaj je v zraku /…/ se dotakne tem, ki so nam znane iz številnih filmov o koncu šestdesetih let in koncu adolescence. Hkrati pa najde ravnotežje – je ljubeč in hkrati trezen, fetišističen v svoji osredotočenosti na podrobnosti obdobja, a brez vsakršne sentimentalnosti.«
– Dennis Lim, The New York Times
»Assayas je ustvaril himno idealizmu obdobja, ko se je zdelo, da so pred vrati spremembe, kakršnih še ni bilo. /…/ Kakor je to storil že pri Carlosu, Assayas z dlakocepsko natančnostjo poustvari oblačila, gibe, glasbo in miselnost sedemdesetih. Največji dosežek filma pa je, na kako briljanten in subtilen način uspe prikazati različne stopnje Gillesove politične in osebne rasti. Ko si utira pot skozi labirinte ljubezni, mora obenem najti ravnotežje med svojimi umetniškimi ambicijami ter zahtevami politične akcije. Nekaj je v zraku je inteligenten, občutljiv in sofisticiran film ter čudovito in hkrati trezno ljubezensko pismo mladosti in njenim neprecenljivim potencialom.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Razburljivo zgodbo o študentskih aktivistih v Franciji v zgodnjih sedemdesetih je Assayas zrežiral s čudovito eleganco in natančnostjo. Predstavlja nekakšno svetlejšo inačico njegovega zadnjega filma Carlos.«
– The Guardian
»Delno avtobiografski, avtentičen, ravno prav nostalgičen in kritičen, spomin na uporniška francoska leta, na odraščanje in dozorevanje v času po maju 1968, ko je v zraku še bila revolucija.«
– Zemira Alajbegović, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Ekran
»Gledalci, ki poznajo obrise Assayasove biografije, bodo hitro prepoznali detajle, ki nakazujejo, da se v Gillesu skriva zelo veliko Olivierja. Lahko bi torej rekli, da je Nekaj je v zraku nekakšen film s ključem, zgodba, ki je videti kot fikcija, a je vanjo zamešan tudi znaten del resničnosti – Assayasov ljubeč in kritičen, le za odtenek nostalgičen pogled v vzvratno ogledalo, v skoraj otipljivo, a vendarle neulovljivo mešanico intimnih občutij, političnega idealizma, najstniškega samoiskanja, new age duhovnosti, osvobojene seksualnosti in preizkušanja raznolikih umetniških praks, po assayasovsko podmazan z izbrano glasbeno podlago.«
– Špela Barlič, Pogledi
»In tukaj, na stičišču umetnosti, iskanj življenjskega načrta, ljubezenskih tipanj in seksualnih otipavanj, se film pahljačasto razpre v seanso o mladosti, v kateri se profilirajo posamezni akterji, najbolj seveda Gilles, ki hoče biti slikar, postane pa, vsaj začasno, filmski režiser, in to znanstvenofantastičnega žanra. Ne glede na to, koliko tu Assayas obračunava s svojo mladostjo ali se iz nje samo norčuje, je dejstvo, da je posnel film, ki ga je eden od poklicnih gledalcev označil kot “ljubezensko pismo mladosti in njenim neprecenljivim potencialom”. Ko Gilles na koncu v kinodvorani pričakuje projekcijo svojega filma, prikaže ‘ pa se mu fantazijska podoba dekleta, ki je bilo njegova prva velika in seveda izgubljena ljubezen, je jasno, da je »v zraku« še eno grenko-sladko slovo od mladosti.«
– Peter Kolšek, Delo