Ko vidite hladni, betonski, masivni, labirintni, brutalistični, distopični stanovanjski kompleks, prizorišče Nedolžnih, delikatnega norveškega hororčka, si rečete: katerega otroka pa tu ne bi zgrabila paranoja? Kateri otrok pa tu ne bi živel v večnem strahu za svoje preživetje? Kateri otrok pa tu ne bi razvil paranormalnih, »nadnaravnih« moči, tako rekoč superjunaških sposobnosti? Kakšne so možnosti, da ne postane nevarnejši in pošastnejši od tega kompleksa? Kakšne so možnosti, da De Palmova Carrie v tem kompleksu ne sreča Hanekejevega Belega traku? Ne, nič igrivega ni v vrtoglavi preciznosti teh nebotičnih bunkerjev. Otroci – mala Ida (Rakel Lenora Fløttum) in njena avtistična sestra Anna (Alva Brynsmo Ramstad), ki sta novi, ter Ben (Sam Ashraf) in Aisha (Mina Yasmin Bremseth Asheim), ki sta že »veterana« – so preveč zbegani, zanemarjeni, šikanirani in prepuščeni svoji iznajdljivosti, da bi lahko stegnili vrat in dognali, kaj je v tej noči sveta prav in kaj ne, zato se lahko zanesejo le na svoje skrivne, mračne, magične, telekinetične talente.
Tu, v tej džungli, na tem urbanem bojišču, kjer je vse novo res šokantno in strašljivo, preživijo le izjemni. Le tisti, ki znajo uživati v svoji odtujenosti. In svoji drastični čudnosti. Le tisti, ki slišijo in berejo misli – skozi stene. Njihova radikalizacija je tako logična, kot je njihova fasciniranost z lastnim nihilizmom perverzna, toda Eskil Vogt, scenarist filmov Joachima Trierja (tudi Thelme in Najbolj groznega človeka na svetu), zelo lepo pokaže, kako mali resentimenti in mala ogorčenja, odzivi na rasizem, socialno prikrajšanost in odsotnost katerega izmed staršev, vodijo v mala zbadanja, mala maščevanja in male krutosti, sladke kot infanticid in matricid – in kako ljudi (ja, male ljudi), ki znajo brati misli (ki vedo, kaj mislijo in hočejo drugi), zelo hitro prevzamejo sociopatski, tiranski, fašistoidni vzgibi. Nič ni srhljivejšega in destruktivnejšega od nedolžnosti.
– Marcel Štefančič, jr.
