zgodba
Devetnajstletna Liane živi z mamo in mlajšo sestro v majhnem mestu na jugu Francije. Z lepoto in slavo obsedena mladenka v resničnostnih šovih vidi priložnost, da bi končno »postala nekdo«. Ko jo povabijo na avdicijo za oddajo Miracle Island, se zdi, da se ji je sreča vendarle nasmehnila …
iz prve roke
»Nebrušeni diamant izhaja iz dveh mojih obsesij. Prva so cocottes s konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, med njimi Caroline Otéro, Émilienne d’Alençon in Liane de Pougy. Te ženske z neverjetnimi življenjskimi zgodbami so se pogosto rodile v revščini, a so s pomočjo svoje lepote in odločnosti postale bogate kurtizane, svetnicam podobne figure in celo žene princev. Druga tema, ki me privlači, so resničnostni šovi. Ne tisti, v katerih morajo posamezniki in posameznice pokazati svoj talent za umetnost, kuhanje ali preživetje v naravi; gledam le oddaje, ki od sodelujočih pričakujejo, da ‘so, kar so’. To se mi zdi zelo zanimiva tema za raziskovanje. Seveda pa z vsem srcem obsojam razredni prezir, hiperseksualizacijo žensk in seksizem, ki jih te oddaje utelešajo, kulturo posilstev, ki jo spodbujajo, ter konservativne in ultrapotrošniške vrednote, ki jih promovirajo.
Toda z vidika tekmovalcev so resničnostni šovi pogosto način, kako uspeti v življenju. Za tiste, ki imajo omejen dostop do izobraževanja in zaposlitve ali trpijo zaradi pomanjkanja socialne in čustvene podpore, so lahko alternativa brezposelnosti; dokaz, da uspeh, kot ga opredeljuje kapitalizem, ni več domena elite. Popolnoma razumem, zakaj bi kdo želel sodelovati. Resničnostna televizija najboljšim kandidatom obljublja izjemno življenje, polno denarja in razkošja, pa tudi brezpogojne ljubezni oboževalcev vseh starosti. Gledajo jo tako šestletni otroci kot odrasli pri petdesetih, najbolj znani tekmovalci pa imajo na družabnih omrežjih več kot sedem milijonov sledilcev. Med njimi sem tudi jaz. Osuplja me mešanica odkritosti in nasilja, ki smo ji priča. Fascinirajo me ženske, ki svojo ženstvenost poudarjajo z umetnimi nohti, lasnimi podaljški, kirurško povečanimi zadnjicami in prsmi; z vsem predolgim, prekratkim, pretesnim in preveč barvitim. So čarodejke v svetu, ki mu vlada videz. Svetu, ki razglaša svobodo, hkrati pa od ljudi pričakuje samožrtvovanje. Razkazovanje lepote lahko označimo za neumno in narcistično, toda pretiravanje in nadnaravno zaobljena (in zato božanska?) telesa v resnici govorijo o strahu pred neobstojem in potrebi po potrditvi.
Ko sem se začela ukvarjati s fenomenoma, ki ju loči več kot stoletje, sem ugotovila, da se usode teh žensk prekrivajo. Tako kot cocottes tudi sodobne zvezdnice televizijskih šovov /…/ kljubujejo pravičništvu svojega časa, brezsramno slavijo kult svoje osebnosti, razvnemajo strasti in postavljajo pod vprašaj definicijo ‘prave ženske’. Iz enega stoletja v drugo pripovedujejo o predstavnicah ‘šibkejšega spola’, ki so svojo krhkost spremenile v orožje, združujoč tri vloge, ki so jih ženske še vedno prepogosto prisiljene igrati: devico, mater in kurbo.«
– Agathe Riedinger
kritike
»Že dolgo se ni zgodilo, da bi delo, navdihnjeno z dokumentarnimi filmi, kjer mora biti vse pristno (liki, odnosi, besedišče …), tako dobro poskrbelo za obliko. Junakinjina resnična lepota se razkrije tistim, ki jo znajo videti.«
– Maroussia Dubreuil, Le Monde
»Borbenost in energičnost sijajnega prvenca Agathe Riedinger v sebi skriva globoko žalost osrednje teme: da sta za mnoge mlade ženske lepota in bolečina eno in isto. /…/ Nebrušeni diamant prikliče v spomin lanskoletno odkritje festivala v Cannesu, film Molly Manning Walker Kako seksati: oba govorita o pritisku na mlade ženske, da prevzamejo spolno vlogo, ki je daleč od njihove prave narave. Vzporednice najdemo tudi s Švicem, prejšnjim celovečercem /…/ Magnusa von Horna, v katerem je odkrival razpoke v bleščeči fasadi fitnes vplivnice. /…/ Malou Khebizi je izjemna. Mikavno bi bilo domnevati, da se v liku, ki je tako površinski, v notranjosti ne dogaja prav veliko. Toda igralka odvrže lasuljo in umetne trepalnice ter razkrije pravo čustveno bojišče.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Debitantka Agathe Riedinger pripoveduje zgodbo /…/ s pronicljivostjo in neposrednostjo, vrednima Andree Arnold ali bratov Dardenne.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Anti-pravljica, v kateri seksistično in razredno nasilje trčita ob sanje o popolnosti; z odlično igro debitantke Malou Khebizi.«
– Sophie Joubert, L’Humanité