zgodba
Petnajstletni Klemen odrašča z mamo in starejšim bratom Petrom v malem mestecu sredi slikovitih ravnic Bele krajine. Utečeni vsakdan najraje preživlja na teniškem igrišču ali ob bližnji reki z bratom, ki ga občuduje in mu je vzornik. V vročih poletnih dneh se zdi, da bo idila trajala večno. A starejši brat Peter se v zadnjem letniku, tik pred odhodom na študij v Ljubljano, nenadoma zaljubi v prelepo vrstnico Sonjo. Ves svoj čas bi zdaj rad preživljal z dekletom, zato mlajšega brata postavi na stranski tir. Klemena ob bratovi odtujitvi prežemajo silovita čustva, ki se zmedeno razpenjajo vse od ljubosumja do splošnega nelagodja in tesnobe do vseh in vsega naokoli. Na živce mu gredo celo prijatelji, sploh vanj očitno zatreskana, leto dni mlajša Jana.
Čudovito posneti prizori narave skupaj z atmosfersko glasbo zadržujejo napetost v filmu in metaforično odsevajo protagonistove občutke: podobno kot postaja tok reke čedalje globlji in temnejši, se pogrezajo tudi Klemenova čustva v vse bolj nerazpoznaven vrtinec zmedenih odzivov, ki so značilni za najstništvo.
iz prve roke
»Ne pozabi dihati je intimna drama o odraščanju, prvih ljubeznih, ljubosumju in močnih čustvih, ki človeka prevevajo v tem obdobju. Skozi oči 15-letnika sem želel prikazati to naporno obdobje adolescence, ki je zaznamovano z nespametnimi izpadi, nerodno zmedenostjo, neomajano aroganco, predvsem pa s strahom pred izgubo osebe, ki ti je v tistem trenutku najpomembnejša. Hkrati so neizbežni del tega obdobja tudi simpatije in privlačnosti, ki mlademu moškemu omogočijo prestop v svet odraslih. Verjamem, da gre za formativne, vsem znane in univerzalne vtise, ki smo jih v naglici življenja pozabili, čeprav so ključno oblikovali naše osebnosti.«
-Martin Turk, režiser in scenarist
kritike
»Tako kot glavni junak Klemen tudi film ne pozabi dihati. Zgodbo, ki ne teče kronološko, ampak jo sestavljajo prizori, dogodki in bežne epizode kot utrinki spomina na odraščanje, rahljajo kadri narave, bujnih rodovitnih polj, lenobne reke, ki ni samo polje brezskrbne igre, ampak v teminah pod gladino skriva slutnjo spremembe, nevidno in vseprisotno. /…/ Turkov najbolj iskren in zreli film, ki prikliče v spomin vsa podobna odraščanja v filmskih poletjih.«
-Tina Lesničar, Delo
»Ko si star petnajst let, ti gre na živce vse. Mama, oče, bratje in sestre, sošolci, stvari, ki se spreminjajo, in stvari, ki se ne. Vse. Še najbolj pa ti gre na živce, da ne veš prav dobro, kaj je to, kar ti gre tako zelo na živce, saj tega ne znaš zares ubesediti, kaj šele razložiti, le občutiš lahko, in to tako zelo zelo močno. Povrhu pa vseh teh tvojih nakopičenih občutij še nihče ne jemlje čisto resno. Odrasli so že davno pozabili, kakšno težo imajo, vrstniki imajo polno glavo svojih problemov, ti pa si vedno bolj zmeden, jezen in osamljen. Sam proti vsem, ujet v medobdobje preteklega otroštva in bližajoče se odraslosti. In strah te je. /…/ To so občutja, čustva in stanja, v katera je režiser Martin Turk na izredno rahločuten, a hkrati pristno polnokrven način potopil zgodbo svojega novega celovečernega filma Ne pozabi dihati.«
-Gaja Pöschl, 3. program Radia Slovenija – Ars, iz oddaje Gremo v kino
»Turk je uspel scenarij prevesti v vizualno prepričljiv film. Z njim se vrača v svoje otroške kraje in ustvari vizualno poezijo, skozi katero se spominja zvokov, sončnih žarkov in poletne vročine.«
-Gianluca Vignola, Sentieri selvaggi
»Martin Turk je zrežiral majhen kinematografski dragulj.«
-Sofia Peroni, Parole a colori
»Ne pozabi dihati, tretji celovečerec slovenskega režiserja Martina Turka, je dragoceni kinematografski dragulj in spada med tiste filme, ki bodo težko šli v pozabo. /…/ Turkov prefinjen pogled, ganljiva in čutna glasba Teha Tearda ter čudovita fotografija Radislava Jovanova so v melanholičnem plesu, ki prikaže Klemena in njegove sopotnike za katere pa se zdi, da ne zaznajo Klemenove hude tesnobe, ki jo povzroča sprememba, ki jo doživlja.«
-Silvia Fabbri, Movie Trainer
»Mlade junake upodabljajo Matija Valant, Tine Ugrin in Klara Kuk, trije filmski novinci, ki zelo uspešno utelesijo vse tesnobe in radosti, ki jih prinaša mladostniško odkrivanje življenja.«
-Alessia Marvuglia, Spettacolo
»Če se boste ob gledanju filma spomnili na filma Pokliči me po svojem imenu Luce Guadaginova , bo to zaradi Turkove režije, ki z eleganco in milino uspe prikazati zgodbo vročega poletja, prvih ljubezni in bolečin. Čudovito in nedotaknjeno slovensko podeželje, kjer se odvija zgodba in kjer glavnega junaka resnično spoznamo, je še lepše z evokativno fotografijo Radislava Jovanova.«
-Roberto Puntato, Zerkalo Spettacolo
»/…/ Zato je Ne pozabi dihati film, ki ga bodo začutili tisti, ki se sami nahajajo v vrtincih nerazumljivih, a silovitih hrepenenj, razočaranj, pričakovanj /…/ in mislijo, vedo ter čutijo, da so hkrati nihče in nekdo, nič in vse /…/ Začutili ga bodo tudi tisti, ki so že prestopili prag prihodnjega, a je spomin na ranljive trenutke prehajanja še kako živ in otipljiv. Začutili pa ga bomo tudi tisti, ki smo nemara ta razviharjena čustva in vznemirljive občutke ‘v naglici življenja pozabili, čeprav so ključno oblikovali našo osebnost’, kot pravi avtor filma sam. Kajti gledamo ga lahko kot opomnik, da se vsaka nova generacija sicer oblikuje po svoje, a na osnovah skupnega, univerzalnega soočanja s strašljivo skrivnostnimi globinami svojega duha in nedoumljivega sveta.«
– Andrej Šprah