zgodba
Pariz, maj 1968. Med študentskimi demonstracijami se spoznata in spoprijateljita dvajsetletna mladeniča. Potem ko po uličnih spopadih s policijo in umiritvi položaja obema postane jasno, da so se študentski ideali razblinili, se predajata opiju, s katerim ju zalaga njun znanec, inertni, pasivni in docela asocialni malomeščanski dedič, ki je revolucijo »doživel« v opoju mamil. V tem času se eden izmed fantov tudi zaljubi.
Napol avtobiografska, hipnotična pripoved o zapravljenih iluzijah revolucionarnega leta 1968; trezen, pa zato nič manj poetičen odgovor na naivno romantičnost Bertoluccijevega filma Sanjači (The Dreamers) na isto temo.
izjava režiserja
Film je avtobiografski v toliko, kolikor se ukvarja z določenim zgodovinskim obdobjem. Ljubezenska zgodba je, po drugi strani, predvsem izmišljena. V formalnem smislu je seveda film zelo oseben: prizor, v katerem Louis sreča dekle, ki prečka cesto, je namenoma posnet v dokumentarnem slogu. Maja leta 1968 sem tudi sam posnel ogromno dokumentarnega materiala, vendar sem žal izgubil vse negative. Zato sem zdaj, tri desetletja in pol kasneje, skušal rekonstruirati tiste pretekle podobe. Skušal sem jih posneti na natančno isti način. V tem smislu sta Navadna ljubimca manj avtobiografska pripoved kot poskus reprodukcije filmov, ki sem jih posnel v tistem času. Kar se tiče avtobiografskih elementov, se ti vežejo na obdobje, na vzdušje obdobja, na moralo zgodbe. Romanca ima več skupnega s Proustom in drugimi literarnimi referencami; hotel sem, da je bolj univerzalna in bolj klasična, da se bo gledalec z njo lažje poistovetil.
V zgodovinskem smislu maj leta 1968 danes velja za velik poraz. Kar moj film navzlic temu napravlja za optimističen, je golo dejstvo njegovega obstoja. Dobro je vedeti, da tega obdobja danes vsaj cenzurirati ni mogoče. Umetnost se v sklepni fazi vedno prikoplje do različnih resnic nekega dogodka; nikoli ne obstaja zgolj ena sama resnica, teh je vedno več. Moj film zato predstavlja alternativo, osebno resnico o obdobju maja 1968. Film sem lahko posnel s stališča nekoga, ki je bil takrat udeleženec dogodkov, kot nekdo, ki režira film o bitki, ki jo je nekoč tudi sam bojeval. Sem očividec tistega časa in tisto, kar sem doživel, lahko izrazim s pomočjo filma brez kakršnihkoli ekonomskih intervencij ali cenzure, ki je tako značilna za vse industrije. Svojo resnico o maju leta 1968 sem lahko izpovedal navzlic dejstvu, da sem imel za to zelo malo denarja, zelo malo sredstev.
Bertoluccijevi Sanjači so zelo klasičen film, medtem ko svoj film smatram za bolj avantgardno delo. Posneto je na način, značilen za snemanje filmov leta 1968. Mimogrede lahko povem tudi, da je moj film stal desetino proračuna, ki ga je imel na razpolago Bertolucci. Tudi v tem smislu menim, da je moj film zelo moderen: skromna sredstva izkoristi za maksimalni učinek.
Vsak cent, ki je bil porabljen za film Navadna ljubimca, je prišel s strani politične levice, čeprav je šlo za produkcijo, ki jo je financiral zasebni in javni denar. To ni šala, temveč resnica. Moralo je biti tako. Te zgodbe, ki ponuja radikalno levičarsko perspektivo, niti slučajno ne bi mogel posneti z desničarskim denarjem. Zato je bilo financiranje tega filma še zlasti težavno.
o režiserju
Philippe Garrel, rojen leta 1948 v Parizu, velja za večnega sopotnika francoskega novega vala in enega skritih zakladov francoske kinematografije. S svojimi vedno provokativnimi, intimnimi in formalno dovršenimi filmi je reden gost prestižnih filmskih festivalov, kakršna sta Cannes in Benetke. V šestdesetih leti prejšnjega stoletja se je filmsko udejstvoval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami ter zato ostajala na obrobju kritiške prepoznave. Garrelovo filmsko ustvarjanje je močno zaznamovala tudi desetletna zveza z znamenito pevko Nico. Filmi Philippa Garrela so sestavljeni iz bežnih trenutkov vsakodnevne intime in odtujenosti, pri čemer sta ta dva motiva pogosto neločljivo prepletena. Zgodbe v svojih filmih izpoveduje, ne pripoveduje; tudi Navadna ljubimca je moč gledati kot avtobiografsko spominjanje legendarnega pariškega maja leta 1968, sploh glede na dejstvo, da je Garrel v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina.
kritike
»navadna ljubimca se ponaša s pridihom avtorjeve mojstrovine oziroma vrhunca njegovega opusa, na kar namiguje že epska, skoraj triurna dolžina filma in žlahtna, umirjena, visoko kontrastna črno-bela fotografija mojstra Williama Lubtchanskega. Samozavestna mizanscena, ki na subtilen način meša avtobiografijo in fikcijo, doprinese k občutku sanjskosti, fascinaciji, ki je prototipsko Garrelovska. Zgodovina se nikoli preprosto ne ponovi in tragedija se ne vrne kot farsa – vrne se kot melanholično ljubezensko pismo tistim, ki so skupaj z zgodovino izpuhteli v nič.«
Stefan Grissemann, Cinema-Scope
»Tematika in igralska zasedba Navadnih ljubimcev predstavljata nedvomno kritiko filma Sanjači, Bertoluccijeve evokacije Pariza leta 1968, v kateri je prav tako igral Garrelov sin. Redna ljubimca je kot film v vseh ozirih superioren, nenazadnje tudi v tem, da komajda omenja fenomen cinefilije. Za Garrela kultura ni omejena na filme. Vsebovana je v pariškem zraku. Ko glavnemu junaku sodijo zaradi izogibanja naboru, ga odvetnik brani kot pesnika; v enem kasnejših prizorov policisti vdrejo v stanovanje in za trenutek postanejo, ker občudujejo slike. Gre za ironijo, ki pa vendarle prihaja od srca. Garrel ni zgolj hladen estet, temveč je nepričakovano in intenzivno romantičen – v tem, da si predstavlja in realizira lik, ki lahko za ljubezen tudi umre.«
J. Hoberman, The Village Voice