E-pigs
Slovenija, 2009, 35 mm, barvni, 15 min
režija Petar Pašić
scenarij Dimitrije Vojnov
fotografija Vladan Janković
montaža Marjan Rubeša
glasba Iztok Turk
scenografija Aljoša Spajić
kostumografija Tanja Strugar
maska Tina Lasić Andrejevič
produkcija PERFO d.o.o.
producenta Andrej Štritof, Aleš Pavlin
igrajo Primož Pirnat, Neva Jana Flajs, Ivo Barišič, Rafko Vončina, Tomi Matić, Fredi Miler, Silvo Božičfestivali, nagrade Vesni za poseben dosežek in najboljšo stransko moško vlogo (Primož Pirnat) na Festivalu slovenskega filma 2009.
napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=FxQa7mmslks
zgodba
V mirni, idilični vasici kmet in kmetica živita umirjeno življenje, dokler se nekega dne njuni svinji ne rodijo animirani pujski. Ti povzročijo vrsto težav konzervativnim vaščanom, predvsem pa duhovniku, veterinarju in policistu. Zaradi njih se pomešajo različni svetovi – meščanski in vaški, resnični in animirani svet.
zanimivosti
Za snemanje filma je bilo potrebnih deset snemalnih dni. Medtem ko je prvi del snemanja potekal v studiu Viba filma v Ljubljani, je drugi filmsko ekipo popeljal na Veliko planino. Interier koče je bil tako zgrajen iz pravega lesa podrte planšarske koče. Logistično zelo zahtevna lokacija, ki se nahaja na nadmorski višini 1580 m, je pomenila veliko nevarnost tudi zaradi slabega vremena, saj je snemanje potekalo v mesecu novembru. Filmska ekipa, ki je štela vsega skupaj 32 ljudi, je bila slovensko-srbska, kar se je izkazalo za zelo dobro potezo. V skupini je bilo 32 ljudi, ki so izjemno zahtevno snemanje v zelo težkih pogojih opravili vrhunsko.
portret režiserja
Petar Pašić, rojen leta 1973 v Beogradu, kjer konča študij filmske in televizijske produkcije na Akademiji dramskih umetnosti. Režira in piše za film, TV oglasna sporočila in videospote. Kot scenarist in režiser debitira leta 2000 s celovečernim video filmom Soliter, ki mu na Mednarodnem festivalu neodvisnega filma v New Yorku prinese nagrado za najboljši režiserski debi. Leta 2004 se udeleži Berlinale Talent Campusa. V Sloveniji mu glasbeni videi prinesejo vrsto nominacij in nagrad, kratka igrana filma Zadnja želja in Ohcet se uvrstita na velike mednarodne filmske festivale, njegov drugi celovečerec (ter prvi v kinematografski distribuciji) Rock’ n’ Roll vrača udarec: Mi nismo angeli 3 pa postane najbolj gledan film v Srbiji leta 2006. Njegova dela odlikuje prepoznaven vizualni stil, pa naj gre za ustvarjanje mračne, provokativne atmosfere ali svetlih in pestrih kompozicij.
Dom je, kjer si ga skoplješ
2009, barvni, DigiBeta, 8 minut
scenarij in režija Niko Novak
direktor fotografije Jure Černec
montažer Miloš Kalusek
maskerka Lija Ivančič
snemalec in oblikovalec zvoka Boštjan Kačičnik
kostumografija Beti Njari
scenografija Niko Novak
vloge Jana Menger, Patricija Cucin, Gašper Malnar
produkcija Staragara, Potemkinove vasi, Transmedia, Arch production
producenti Jožko Rutar, Niko Novak, Igor Prinčič
To je zemlja, brat moj
Slovenija, 2009, 35 mm, barvni, 1:1.85, 9 min
režija in scenarij Jan Cvitkovič
fotografija Jure Černec
montaža Miloš Kalusek
zvok Boštjan Kačičnik
scenografija Niko Novak
kostumografija Beti Njari
maska Alenka Nahtigal
produkcija Staragara, Potemkinove vasi, Transmedia, Arch production
producenta Jožko Rutar, Igor Prinčič
igrajo Medea Novak, Niko Novak, Tommaso Finzi
festivali, nagrade Svetovna premiera na Beneškem filmskem festivalu 2009 (tekmovalna sekcija Corto Cortissimo)
zgodba
Potovanje v središče stvari.
zanimivosti
Film je nastajal lansko leto na lokacijah v bližini Doberdoba v Italiji; posnet je bil na 16-milimetrski filmski trak in nato povečan na format 35 mm. Narejen je v slogu Cvitkovičevega naslednjega celovečernega filma Arheo, čigar snemanje se bo začelo konec septembra v Sloveniji in Italiji. Cvitkovič je filmske kadre povezal s svojo poezijo, ki jo je lani izdal v zbirki Lačna žival (Myra Locatelli 2008).
iz prve roke
»V tem filmu iščem prisotnost tistega, čemur nekateri rečejo Bog. /…/
Gre za precej radikalen film. Opuščena je vsaka naracija, ostaja samo še desetminutno plutje proti bistvu. Doživljam ga kot najmočnejšo in najčistejšo stvar, ki sem jo do danes naredil. /…/
Moji filmi se vedno bolj odmikajo od literature in postajajo film. Z drugimi besedami, postopoma postajajo tisto, kar razumem kot FILM. V filmu Kruh in mleko sta bila to zadnja prizora, v filmu Odgrobadogroba zadnjih dvajset minut, kratkometražec Vem je bil v celoti film, naslednji, To je zemlja, brat moj, pa bo film v najpristnejšem smislu. To pomeni, da bom v njem uporabil izključno filmski jezik. Najgloblji, podzemeljski … V njem ne bo nič več ‘literature’. Opisal bo stvari, ki so za literaturo neopisljive.«
– Jan Cvitkovič, režiser in scenarist
portret avtorja: režiserja in scenarista
Jan Cvitkovič, rojen leta 1966, je arheolog, igralec, scenarist in režiser. Za svoje filmsko delo je prejel že številne domače in mednarodne nagrade, med njimi slovitega zlatega leva prihodnosti na 58. Beneškem filmskem festivalu 2001 za celovečerni prvenec Kruh in mleko ter nagrado altadis za najboljšega mladega režiserja leta 2005 na Filmskem festivalu v San Sebastianu za film Odgrobadogroba. Pred kratkim je zaključil snemanje svojega najnovejšega celovečerca Archeo.
Lovec oblakov
Slovenija, 2009, 35 mm, barvni, 15 min
režija in scenarij Miha Knific
stripovska predloga Tomaž Lavrič
fotografija Vilko Filač
montaža Blaž Čadež
glasba Drejc Pogačnik, Dejan Osterman
zvok Rudi Jeseničnik, Franci Rainer, Martin Jelovšek
scenografija Miha Knific
kostumografija Sebastjan Nared
maska EMPERA3ZZ, Špela Veble
3D animacija Simon Sedmak, Andraž Sedmak
produkcija Studio Arkadena d.o.o.
producent Janez Kovič
igrajo Sebastian Cavazza, Boris Cavazza, Emil Cerar, Wale Ojo, Elena Pečarič
sofinanciral Filmski sklad Republike Slovenije
festivali, nagrade Vesni za najboljši kratki film in najboljšo scenografijo na Festivalu slovenskega filma 2009. Tekmovalna sekcija Festivala vzhodnoevropske kinematografije Cottbus.
zgodba
V zgodbi Lovec oblakov se beleži leto 2147, ko je na Zemlji ostala le še puščava, saj je Sonce kot roparica že vse uničilo in požgalo. V puščavi so ostali le še posamezni zaselki, kot nekakšna ožgana barakarska naselja z visokimi ograjami, ki preživelim zagotavljajo še zadnji kanček sence in možnost preživetja. Barve so zbledele in ostali so le še na vročino odporni materiali. V enem takšnih naselij – Mestu rdeče puščave, ki je bilo nekoč poletno letovišče, životari le še nekaj postaranih ljudi. Zbirajo se v baru Fontana, kjer se družijo v hladu klimatskih naprav. Ko nekega dne v bar vstopi neznanec, vaški posebnež Mož s klobukom, v neznancu – tetoviranemu starcu – prepozna nekdanjega Lovca na oblake. Ta začne pripoved, ki nas vrne v njegovo mladost, na skalni vrh, kjer je nekoč lovil hlad in vlago oblakov. Na TV sprejemnikih se pojavi vrhovni poveljnik Države, zadnje urejene združbe na Zemlji, ki zahteva glave vseh lovcev na oblake – najbolj iskanih zločincev na planetu.
Lovec oblakov predstavi svet brez vrednosti, dekadentno družbo, kjer je le globoko v nekaterih posameznikih še živ kanček človeškosti.
zanimivosti
Film Lovec oblakov je posvečen Vilku Filaču, direktorju fotografije in enemu največjih slovenskih ‘filmarjev’ vseh časov, poznanem zlasti po delu z režiserjem Emirjem Kusturico, s katerim je sodeloval pri skoraj vseh filmih. Lovec oblakov je bil eden njegovih zadnjih slovenskih filmov.
iz prve roke
»Futuristična zgodba je po svoje na neki način lahko tudi aktualna, saj nam da misliti o človeških vrednotah in njihovem razvrednotenju. Po drugi strani se lahko vživimo v agonijo, ki vlada tik pred koncem sveta, in v prežeče ozračje, saj nad planetom vseeno bdi že nekaj živega, kar ima hkrati tudi uničujočo moč: Sonce.«
– Miha Knific, režiser in scenarist
portret avtorja: režiserja in scenarista
Miha Knific, rojen leta 1976 v Kranju, je mlad, perspektiven režiser in vizualni umetnik. Po zaključenem študiju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je strokovno znanje izpopolnjeval s specializacijo na Kraljevem kolidžu umetnosti v Stockholmu. Je avtor medijsko odmevnih video spotov za pesmi številnih slovenskih in mednarodnih glasbenikov, reklamni oglasi pa so mu na mednarodnih oglaševalskih festivalih prinesli najvišje nagrade. Svoja dela razstavlja na odmevnih skupinskih razstavah. V svojem umetniškem ustvarjanju se trenutno posveča predvsem fenomenu filma tako v galerijskem kot filmskem kontekstu. Veliko pozornost namenja temu, da z združevanjem različnih umetniških tehnik najde uravnotežen pristop k izražanju svojih misli in sanj. Knifica zanimajo predvsem usode malih ali velikih ljudi, ki niso vezane na trenutno politično stanje. Zato si prizadeva, da bi bila njegova poetika bolj vezana na univerzalne, brezčasne zgodbe.