zgodba
Skoraj štiridesetletni Saša pripada generaciji, ki ji je vojna vzela mladost, pa tudi ambicije in upe za svetlo prihodnost. Njegova mlajša sestra Senada je kot otrok prebegnila iz obleganega Sarajeva in živi v Sloveniji. Oče in družinski glavar Muhamed se kot direktor krčevito oklepa podjetja, ki je zastarelo in propada, ter ostro obsoja sinovo malodušje in brezdelje. V njunem navzkrižnem ognju je mati Marija, ki se v požrtvovalni skrbi za dom dobro zaveda, da je družina tisto najpomembnejše.
Filmska sevdalinka Ines Tanović (omnibus Neke druge zgodbe) je presunljiv in čustveno pristen, toda hkrati umirjen, humoren in realističen portret sarajevske meščanske družine v tranzicijski družbi. Kandidat Bosne in Hercegovine za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film se ponaša z odlično igralsko zasedbo z različnih koncev nekdanje Jugoslavije.
iz prve roke
»Naš vsakdan je film o meščanski družini v današnjem Sarajevu, ki se sooča z vsemi težavami tranzicijske družbe. To je film o generaciji v štiridesetih letih, ki je preživela vojno, ki ni dočakala nikakršnega spektakularnega obdobja miru in ki že dve desetletji išče svoje mesto v družini in družbi. Kot avtorici mi je najpomembnejše sporočilo: ko začne ljudem življenje razpadati na poslovnem, zdravstvenem in čustvenem področju, dojamejo, da je družina tisto, kar je najpomembnejše, da je to pravzaprav človekova edina oaza. /…/ Po celovečernem omnibusu, šestih kratkih igranih in petih dokumentarnih filmih, po številnih festivalih in nagradah mi je uspelo posneti prvi celovečerni igrani film. Nanj sem se pripravljala tako rekoč od gimnazijskih let. Vmes sem napisala tudi več scenarijev za igrane celovečerce in eden izmed njih je prejel podporo fundacije Hubert Bals z rotterdamskega filmskega festivala.«
– Ines Tanović, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Ines Tanović (Sarajevo, 1965) je diplomirala na oddelku za dramaturgijo Akademije dramskih umetnosti v Sarajevu. Od leta 1988 je članica Društva filmskih ustvarjalcev Bosne in Hercegovine, od leta 1996 pa dela na Televiziji BiH kot urednica in režiserka. Po lastnih scenarijih je režirala pet kratkometražcev, ki so naleteli na dober odziv filmske kritike. Je tudi avtorica dokumentarnih filmov in reklam. Prispevala je bosansko-hercegovski segment za celovečerni omnibus Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010), ki je bil prikazan na več kot 35 mednarodnih filmskih festivalih, leta 2011 pa smo si ga lahko ogledali tudi v Kinodvoru. Naš vsakdan je avtoričin celovečerni igrani prvenec.
kritike
»Režiserka in scenaristka Ines Tanović ob pomoči sijajne igralske zasedbe z vseh koncev nekdanje Jugoslavije zgodbi vdahne avtentična čustva in živahen lokalni značaj. /…/ Režiserkin nevsiljivo nadroben scenarij, ki se ponaša s toplino ter intimnostjo in gledalcu ne začne nikoli presedati, sijajno upodobi občutek moralne izgubljenosti dežele med mučno počasno tranzicijo iz stanja krize. Jasno odrazi tudi stisko vse generacije 30- in 40-letnikov, ki jim je vojna vzela mladost in se čutijo ujete v zamrznjenem življenju. Veliko pove že dejstvo, da bi po odprtem koncu večina gledalcev z veseljem preživela še poldrugo uro z družino Susić. /…/ Ostra, naturalistična fotografija Erola Zubčevića (Otroci Sarajeva) ujame pretanjeno, niansirano igro igralske zasedbe, barve mesta in osupljivo barvito kad, polno rdečih paprik, ki jih kani Marija spremeniti v ajvar.«
– Alissa Simon, Variety
»Resnično gre za zgodbo o vsakdanjem življenju, v kateri ne najdemo pretirano dramatičnih tragedij ali histerično bodrilnega vzdušja. To je realističen film – ljubeče naslika tisti segment bosanske družbe, ki ga v nasprotju s filmi o revščini in tragediji redko srečamo na velikem platnu.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Kljub navidezni vsakdanjosti zgodba deluje zato, ker Tanovićeva mojstrsko izrablja prizore, dialoge in mizansceno, ki so videti, kot bi bili posneti po resničnem življenju. Ne le odnosi med družinskimi člani, pač pa tudi Muhamedovi dnevni obiski prijateljevega brivskega salona, pa Saševa srečanja s starimi prijatelji ter razglabljanja o vojni, ki se še ni končala, in nostalgiji po starih časih. Režiserka se sooča tudi z domačim strahom pred stagnacijo in zaostajanjem za ostalim svetom, s skrbmi generacije, ki je med vojno zapustila domovino in zdaj ne more najti svojega mesta, z generacijskim prepadom in hitrimi ekonomskimi spremembami, ki jih doživlja država. Toda te težave nikoli ne ovirajo zgodbe, ki v prvi vrsti sporoča, da je družina kljub notranjim trenjem vendarle edini varen pristan; da je rojevanje otrok na ta svet edini način, kako premagati kaos, in da je edini recept za reševanje konfliktov še vedno pogovor. Sijajna zasedba, ki se je očitno povsem poistovetila s svojimi liki, režiserke nikoli ne pusti na cedilu. /…/ Tanovićeva zna usmerjati igralce in izvabiti iz njih najboljšo predstavo.«
– Dan Fainaru, Screen Daily
»Kandidat Bosne in Hercegovine za tujejezičnega oskarja je grenko-sladka ansambelska drama o sarajevski meščanski družini, ki se spopada z univerzalnimi stiskami, povezanimi z denarjem, zdravjem in medgeneracijskimi konflikti. Toda hkrati gre za izrecno bosansko zgodbo, kar pomeni, da je v njej najti mnoge namige na odprte rane balkanskih vojn in turbulentno tranzicijo v postkomunistično gospodarstvo …«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Film, ki s svojo tematiko ponuja vso razsežnost katerekoli vojne, ki s svojimi posledicami vpliva tako na spremembo človeškega pogleda na svet, kot na spremembo časa samega in vrednostnih sistemov v njem, film, ki s svojimi liki presega pogled v preteklost in na trenutke objektivno analizira tudi sedanjost, film ki s simbolnimi znaki nagovarja verjetnost boljše prihodnost. To je film Naš vsakdan, subtilna epopeja, ki se sprehodi med tradicijo in sodobnostjo, med življenjem in smrtjo, med lažjo in resnico, da bi odkril pravo vrednost naših življenj. Posnet in odigran iskreno in s srcem, v režiji Ines Tanović, in hkrati še uspešna bosansko-slovensko-hrvaška koprodukcija.«
– izjava žirije, Festival evropskega in mediteranskega filma v Piranu
»Avtorica v počasnem ritmu in z vso potrebno pozornostjo razvija posamezne podzgodbe in ob njih pred gledalcem razgali vsakdan običajne bosanske družine. V filmu morda primanjkuje čustvene napetosti in drame, a zato je avtorica opravila izjemno delo na ravni ozračja, ki se na trenutke zdi naravnost zadušljivo. Naš vsakdan Ines Tanović morda ni ravno zgodba za vsak dan, a je prav zato toliko bolj posebna.«
– Denis Valič, RA ARS
»Liki se soočajo z vsakdanjimi, realnimi in težkimi trenutki življenja, a vseeno iz dvorane ne izstopimo zagrenjeni in prikrajšani za voljo do življenja. Ines namreč v film vpelje ravno prav odmerjena čustva, brez dodajanja teže, hkrati pa jim je ne odvzema. Zgodba je podana realistično, prikazano je torej življenje kot tako, kjer se lahko resnično zjočemo, resnično nasmejimo in valovimo v enakem toku dalje. /…/ Film prikaže nostalgijo na ravni zavesti, zatorej ne nostalgijo po starih časih, temveč po starem upanju. Prikaže, zakaj je lažja borba z realnim sovražnikom, kot boj z novo kategorijo tesnobe, ki pride za tem in grozi z odvzemom identitete, telo pa ohranja pri življenju. Če je upanje na boljši jutri lažje, kot soočanje s tem jutri, lahko trdimo, da film sooči gledalca s težavno idejo prihodnosti, ki se je že zgodila.«
– Ana Marinšek, Kevd’r