zgodba
Francis in Mary sta dobra prijatelja. Neke noči srečata Nicka, mladeniča s podeželja, ki se je ravnokar preselil v Montreal. Z vsakim srečanjem, z vsakim trenutkom, se pojavljajo številna znamenja – nekatera resnična, druga namišljena, glavna junaka pa se vse bolj potapljata v svojo čudovito obsedenost. Kmalu se znajdeta na točki, ko ljubezen začne pretiti prijateljstvu, za katero sta nekoč verjela, da je neuničljivo.
Mladi kanadski režiser, znan predvsem po odmevnem prvencu Ubil sem svojo mamo, se je preizkusil v stilizirani romanci, ki se spogleduje s Truffautovo slovito novovalovsko klasiko Jules in Jim. Dolanov ménage à trois je igriva zgodba o romantičnih zablodah, rivalstvu in zavrnitvi, o nevračanih in namišljenih ljubeznih.
iz prve roke
»Moje razmerje s filmom je kot razmerje med poročenimi ljudmi. Vera, da je ljubezen vzajemna. To je moje sredstvo, s katerim lahko ljubim in sem ljubljen. Navdihujejo me številne različne ljubezenske zveze in zavrnitve, ki sem jih izkusil. Seveda, v mojem delu obstaja določena mera fikcije in romance, a vztrajam pri izkustvenem pisanju. /…/ Raje imam besedo navdih kot pa vpliv. Edino, kar je vplivalo name pri snemanju filma Namišljene ljubezni, so bile napake, ki sem jih storil pri svojem prvem filmu. Ne želim kopirati ali oponašati avtorjev, ki me navdihujejo, na primer Godarda. Trudim se delati svoje stvari, ki so zame osebne in jih počnem instinktivno. Ne gre mi za to, da bi ustvaril svoj avtorski pečat.«
– Xavier Dolan, režiser in scenarist
portret avtorja
Xavier Dolan (rojen leta 1989 v Montrealu, Kanada) začne pri rosnih štirih letih igrati v televizijskih reklamah, pozneje pa v celovečernih filmih in TV serijah. Režijski prvenec Ubil sem svojo mamo (J’ai tué ma mère, 2009), za katerega sam napiše tudi scenarij in v njem odigra glavno vlogo, je dobitnik nagrade občinstva 20. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, kanadski kandidat za tujejezičnega oskarja, na festivalu v Cannesu pa je Dolan zanj prejel kar tri nagrade v sklopu programske sekcije Štirinajst dni režiserjev. V sekciji Poseben pogled festivala v Cannesu 2010 se predstavi še avtorjev drugi celovečerni film Namišljene ljubezni, za katerega prejme nagrado Regards Jeunes.
kritike
»L’amour fou za 21. stoletje: na prvi pogled trivialna meditacija o norosti ljubezni in poželenja, zapakirana v nepopisno šik embalažo, je za 21-letnega wunderkinda kanadskega filma Xavierja Dolana pravzaprav zelo pogumen odklon od pričakovanj. Če je bil Dolanov prvenec, Ubil sem svojo mamo – zmagovalec po izbiri občinstva na lanskem, 20. Liffu – tenkočutna, minimalistična analiza trenja med mamo in njenim najstniškim sinom, so Namišljene ljubezni na neki način njegovo nasprotje. Še vedno so sicer obdukcija (tokrat trikotniško zastavljenega) razmerja, v prvi vrsti pa vizualno čudovita, na trenutke precej duhovita vaja iz sloga, ki se bolj kot s subtilnimi niansami človeških razpoloženj (ta so precej jasna – hromeči obup neuslišane ljubezni je verjetno čustvo, ki ga večini med nami ni treba posebej razlagati) ukvarja z grenkosladko lepoto hiperstiliziranih kadrov, v katerih so kritiki v Cannesu opazili tako vplive Wong Kar-waija kot tudi francoskega novega vala in Pedra Almodóvarja.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Dolan je dobro seznanjen s filmsko klasiko, še zlasti s filmi Godarda, Bertoluccija in Truffauta. A čeprav je primerjava s Truffautovim Jules in Jim mogoče prikladna, si Namišljene ljubezni vendarle utirajo svojo pot. /…/ Z Dolanovim prvencem si deli številne odlike: ustvarjalni zanos, zrelo režijo in privlačno rabo glavnih in stranskih likov, ki nas skozi kamero nagovorijo neposredno, s svojim komentarjem pa hkrati zapolnjujejo narativne vrzeli in nas včasih namerno speljejo na napačno sled. Dolan izkazuje stilistično drznost, kakršno od čudežnega dečka že pričakujemo, tisto, kar nas resnično prevzame, pa je zrelost karakterizacije, ki daleč presega režiserjeva leta. Trenutno je njegove filme zabavno gledati, utegne pa se zgoditi, da bo njihov ogled kaj kmalu postal obvezen za vsakogar, ki ceni dober film.«
– David Wiegand, San Francisco Chronicle
»Tako kot Ubil sem svojo mamo so tudi Namišljene ljubezni polne živahnih besednih dvobojev: Dolan ima izjemen posluh za odrezav dialog in neskončne tirade ter za nianse in skrajnosti jezika ulice. Vsaka izmenjava besed je odlično odigrana in enako velja za tisto, kar ostaja neizrečeno. Gledalcu postane še pred glavnima junakoma jasno, da je Nicolas, zlatolasi predmet njunega poželenja, običajen spogledljivec in lomilec src. Vendar lepota sledi lastnim zakonom … Morda je res ‘ničvreden’, a zaradi tega ni izkušnja ljubezni – ali poželenja – naših protagonistov nič manj boleča. V tem pogledu je psihologija Dolanovega filma do pičice točna in natančna. Vsak od nas je ne neki točki svojega čustvenega življenja najbrž že kdaj takole koprnel – skrivaj, ponižno in brezupno.«
– Mark Le Fanu, Sight & Sound
»Xavier Dolan, 21-letni čudežni deček, igralec in režiser, ki je s svojim prvencem Ubil sem svojo mamo požel nagrade v Cannesu leta 2009, se vrača s še eno divje modno in stilizirano poslastico, filmom Namišljene ljubezni, posnetim v Montrealu, a pod odkritim vplivom Godarda, Audrey Hepburn in Wong Kar-waija.«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»Scenarist, režiser, glavni igralec Xavier Dolan je bil star komaj 20 let, ko je posnel ta film. In vendar je to že njegov drugi celovečerec. Pomislite, kaj ste počeli vi, ko ste še hodili v šolo. Najbrž se ne boste spomnili stoječih ovacij, s katerimi so vas sprejeli v Cannesu. Dolanov najnovejši film kaže svoje vplive – in čustva – odkrito, vendar so njegove opazke vse prej kot sentimentalne. /…/ Rezultat je mestoma neobrušen, a Dolan beleži srčne težave, kot se mu kažejo. Ljubezen in obsesijo prepleta z igrivo gotovostjo.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York
»Nesporen triumf spretnosti. Namišljene ljubezni delujejo kot nekakšno izkrivljeno ogledalo fantazij, estetizirajo in poveličujejo norost, ki jo poraja neuslišana obsesija. So prav tako pijane od lepote in slepe za resnico kot njihovi zaslepljeni protagonisti.«
– Karina Longworth, The Village Voice
»Drugi film Xavierja Dolana je nasprotje prvenca; nasloviti ga je želel Hearthbreaker, a je tedaj v Kanadi že izšel film s tem naslovom, tako da je za mednarodno uporabo izbral naslov Heartbeats. Zgodba ljubezenskega trikotnika ni ravno izvirna, kar priznava tudi avtor, zato je želel kompenzirati na ravni predstavnosti in izrazno poudariti obrabljeno ljubezensko pripoved, a hkrati izpostaviti vzdušje, geste, poglede in emocije, ki spremljajo stanje zaljubljenosti. K vidnejšim dosežkom se umešča z estetizirano filmsko sliko, igralskim izborom in vodenjem, ustvarjalno uporabo svetlobnih in barvnih učinkov ter montažno igro in zapomnljivo glasbeno opremo, ki ima vlogo potenciranja in izpostavljanja čustvenih stanj.«
– Rok Govednik, Ekran
»Namišljene ljubezni so eklatanten primer zmage stila nad substanco, perfektno dizajniran, posnet in zmontiran ménage à trois, pri katerem ni tako bistveno, kaj junaki počnejo ali govorijo, temveč, kako to počnejo./…/ Namišljene ljubezni delujejo kot svetovno prvenstvo dizajna in formalizma; vsega je v obilju, nervoznega zoomiranja, slow motiona, stroboskopskih efektov, fetišiziranja detajlov, retro mode, kičastih monokromatskih podob. Ni da ni. Rahlo iritantno, toda dovolj simpatično početje, da režiserja ne moremo odpraviti kot važiča. Dolan je pri dvajsetih letih dokazal, da je talentiran in skrajno samozavesten avtor. Zdaj se mora samo še otresti očitnih vplivov ter najti lastni izraz, pa bo. Mladostnega entuziazma mu vsekakor ne primanjkuje.«
– Simon Popek, Delo
»Zgodba Namišljenih ljubezni je preprosta, lahko bi se dogajala kjerkoli po razpoloženju, še najbolj v Parizu 60. let, če ne bi bil Dolan otrok Quebeca in 21. stoletja. Najprej sta on in ona, prijetna, duhovita, malce nezadovoljna, potem se pojavi še drugi on, ki je skrivnosten in lep, kot bi stopil naravnost iz Viscontijeve Smrti v Benetkah ali pa bi bil reinkarnacija Michelangelovega Davida. Je treba sploh še kaj povedati. Mogoče to, da je Dolan tej zapeljivi osnovi dodal še dve vzporedni zgodbi, ki se, kot se to vedno zgodi pri nadarjenih avtorjih, stapljata s prvo. To so nadrobljene ljubezenske pripovedi, nekakšen lahkoten psihiatrov pogled na rdeči kavč in zastrti, obarvani prizori najrazličnejših, največkrat res namišljenih ljubezni. Film je zato še bolj romantičen, svež, liričen, s svojo večno pripovedjo o vsem najintimnejšem. Tu pa bo mladi Kanadčan, ki že končuje svoj tretji film, očaral vse gledalce, ki jim še vedno prijetno zaprhotal ob tisti uvodni Mussetovi, da je ljubezen brez meja, edina resnica.«
– Ingrid Kovač Brus, RA Slovenija
»A Namišljene ljubezni ni le predelava tematik iz filmov Ljubezen v troje (Threesome) ali Pravila privlačnosti (The Rules of Attraction) za novo generacijo, ampak kolaž motivov iz filmskih klasik na temo neuslišane ljubezni in prijateljstva, Dolanova izpeljava pa je pristna in izvirna. Igra je odlična, dialogi posrečeni, predvsem “izpovedi” neuslišanih ljubimcev v kamero, ki zgodbo trojice odlično uravnotežijo.«
– Igor Harb, Vikend
»Presenečenje ob Namišljenih ljubeznih je, ker je to v osnovi “zgolj” romantična drama in to o takem tematskem stereotipu (že sicer neizčrpnem za filmsko uporabo), kot je ljubezenski trikotnik. Toda, v Dolanovem avtorstvu je očarljivo osvežen, ampak ne kot prevladujoča romantično-dramska ali pogosto tudi komična “konfekcija”. In če ob tem odmislimo številne javne, medijske pohvale Dolana, recimo, da naj bi kot dober filmski poznavalec tokrat spoštljivo citiral več prelomnih del iz filmske zgodovine, so Namišljene ljubezni sploh bistveno drugačne od običajnejših zvrsti.«
– Uroš Smasek, Večer