zgodba
Gary Johnson je resnobni profesor filozofije, ki študentom predava o teoriji morale, v prostem času pa za neworleanško policijo igra vlogo plačanega morilca. Neobičajno nadarjen za vživljanje v različne like nastavlja past nesrečnikom, ki upajo, da se bodo znebili nezvestega zakonca ali zlobnega šefa. Nekega dne pa se znajde na moralno vprašljivem terenu, ko se zaplete v vročo romanco z eno od potencialnih zločink, lepo mladenko po imenu Madison …
portret avtorja
Richard Linklater (1960, Houston, Teksas) velja za enega ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki je svoj preporod doživljal v zgodnjih devetdesetih. Med njegove filme sodijo Zabušant (Slacker, 1991), Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), Predmestje (SubUrbia, 1996), Šola roka (School of Rock, 2003), Bernie (2011), Pred zoro (Before Sunrise, 1995), Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004), Pred polnočjo (Before Midnight, 2013), Fantovska leta (Boyhood, 2014), Ta nora 80a (Everybody Wants Some!!, 2016) in Kam si izginila, Bernadette? (Where’d You Go, Bernadette, 2019).
iz prve roke
»Naključni morilec je svobodno prirejen po članku iz rubrike o resničnih zločinih, ki sem ga pred skoraj dvajsetimi leti prebral v časopisu Texas Monthly. Film skuša spojiti različne žanre – komedijo, noir, triler, psihološko študijo –, predvsem pa se poglobiti v pojem identitete in raziskati, kako fiksne so naše osebnosti.«
– Richard Linklater
»V bistvu gre za fantazijo. Želimo se ji prepustiti. Posneli smo film, ki ni le zabaven, ampak tudi seksi in vznemirljiv … ima čisto vse, celo prvi Linklaterjev spolni prizor – to je popoln film za zmenek!«
– Glen Powell
kritike
»Romantična screwball komedija, zgodba iz rubrike o resničnih zločinih in filozofski triler noir o najbolj nenavadnem tajnem agentu vseh časov. Gary je edinstven in neponovljiv filmski junak, hkrati pa je v več kot enem pogledu čisto tak kot mi.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Film Richarda Linklaterja, ki ga poganja zvezdniška karizma Glena Powella, obudi in osveži žanr, ki smo ga v zadnjem času strašansko pogrešali. /…/ Naključni morilec nas vrne v obdobje studijskih filmov nizkega koncepta in visokega gledalskega zadovoljstva, zgrajenih okoli komičnega lika in zasnovanih tako, da pokažejo ves igralski razpon nadarjenega zvezdnika. /…/ Morda res ne gre za čisto pravo romantično komedijo, toda Glen Powell in Adria Arjona imata toliko kemije, da bi z njo lahko napolnila še vsaj sto filmov. /…/ A ne verjemite mi na besedo: vprašajte kateregakoli od tisoč štiristo obiskovalcev beneškega festivala, ki so Filmsko palačo napolnili s salvami smeha, med filmom večkrat spontano zaploskali in se s svetovne premiere opotekali skoraj pijani od veselja. Povedano preprosto: Naključni morilec zadene v polno!«
– Ben Croll, The Wrap
»Naključni morilec, screwball komedija in tonski antipod Cronenbergovi mračni Senci preteklosti (A History of Violence), ponuja odličen nasvet vsakomur, ki skuša osemnajstletnike naučiti, kako si morajo v življenju pustiti poti odprte.«
– Amy Taubin, Screen Slate
»Režiser Fantovskih let je ustvaril mojstrovino, ki je ravno toliko klasična kot sodobna, ravno toliko zabavna kot globoko vznemirjujoča. /…/ Naključni morilec /…/ je komedija. Toda tega tako v resnici kot na papirju ne bi mogel nihče uganiti: niti glede na izhodišče (zgodba o lažnem plačanem morilcu) niti glede na smer, ki jo kmalu ubere – kot razmislek o labirintih identitete in pomenu reprezentacije v filmu. /…/ Toda Naključni morilec je komedija, in to narejena z navdušujočo preciznostjo. /…/ Režiser nas s svojo genialnostjo in spretnostjo popolnoma posrka v divji zaplet, hkrati pa nam nastavi pasti, da bi se spotaknili ob svoja najintimnejša prepričanja. To je film, namenjen smehu in dvomu, ki niti za sekundo ne podcenjuje naše inteligence, a z njo tudi ne manipulira. Preprosto pusti nam dihati, nam vzbuja nezaupanje, nas spodbuja k napačnim sodbam in nas nazadnje pusti na samem robu prepada. /…/ Kakšen užitek, kakšno veselje, kakšna napetost! /…/ Mojstrovina, brez dvoma!«
– Luis Martínez, El Mundo
»Garyjevi obiski okrepčevalnic in strelišč v različnih absurdnih preoblekah so večinoma huronsko smešni; šala ni toliko v tem, da lik izgine pod različnimi krinkami, temveč da njegova brezznačajnost ves čas pronica skozi masko. Zamislite si Petra Sellersa, ki subtilno in namerno zamegljuje lastne kameleonske sposobnosti, in dobili boste približno predstavo, kaj skuša Powell doseči in kako mojstrsko mu to uspeva. /…/ Zadnje dejanje vključuje prizore, ki ne spominjajo na nič, kar je Linklater kadarkoli posnel, toda njegov občutek za nadzor ne popusti niti za trenutek. Tako zelo se vživi v snov – in ideje, ki brbotajo v njej –, da mu uspe na molekularni ravni spojiti igrivost z morbidnostjo. Rezultat je film, katerega površinski šarm skriva vseprežemajoč – in zelo prepričljiv – pridih krutosti: lastnosti, ki je v Linklaterjevem neomajno humanističnem repertoarju običajno ne najdemo, a daje čudni in večplastni poslastici Naključni morilec osvežujoče grenak priokus.«
– Adam Nayman, Sight and Sound
»Če si želite nepretenciozne, prisrčne komedije, ki čisto slučajno govori o prevarah, korupciji in umorih, potem je Naključni morilec pravi film za vas. /…/ Čudovito kriminalko, postavljeno v New Orleans, odlikujeta Linklaterjeva običajna humanost in šarm, pa tudi lastnost, ki je danes v kinematografih redka: film je resnično zabaven.«
– Nicholas Barber, BBC
»Ta genialni spoj komedije in filma noir je pravi ljubljenec občinstva – zabaven, seksi in inteligenten ter suveren pri gradnji nevsiljivega humorja, ki vedno znova zadene svojo tarčo.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Naključni morilec se zdi kot film, ki se ga je dotaknil ‘čar neodgovornosti’, po mnenju britanskega kritika Robina Wooda bistveno gonilo komedij Howarda Hawksa. Hkrati pa Linklater s slavljenjem življenja kot igre prevar in videzov tako kot v Šoli roka tudi tu prikliče genialnost Ernesta Lubitscha. Poleg vseh ‘zunanjih’ primerjav pa je treba Naključnega morilca razumeti kot še eno epizodo v Linklaterjevi večni meditaciji o etosu nekonformizma /…/. Linklater je scenarij napisal skupaj z igralcem Glennom Powellom, ki se odlično znajde v vlogi postavnega morilca in v misli prikliče najboljše vloge Matthewa McConaugheyja. Naključni morilec potrjuje transgresivno moč ameriške komedije, žanra, ki ga Linklater oplemeniti z dodatnimi odmerki čutnosti in amoralnosti. Če ne bi bilo očitne empatije, ki jo režiser Zadetih in zmedenih goji do svojega junaka, bi bilo Naključnega morilca mikavno umestiti v akcijski okvir kinematografije bratov Coen. Ko se lažni morilec zaplete v afero – najprej spolno, nato pa še ljubezensko – z žensko, ki beži iz toksičnega zakona /…/, film zdrsne v temo, ki je v Linklaterjevem imaginariju še nismo srečali; toda avtor Zabušanta s svojim značilnim humanističnim pristopom Naključnega morilca nazadnje spremeni v poziv, naj živimo s strastjo, se izognemo pastem resignacije in se prepustimo čistemu veselju.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Predvsem pa /…/ je preprosto zabavno gledati dobro staro komedijo, v kateri postanejo ljubezen, nevarnost in srečen konec del zares čudovitega večera v kinu. /…/ Čisti užitek!«
– Alissa Wilkinson, Vox
»Ljubezen je boj za preživetje. Naključni morilec je lahkotna romantična komedija, ki sporoča: kaj si, je povsem vseeno – ni pa vseeno, kaj se pretvarjaš, da si. Ni dovolj, da si to, kar si, ampak se moraš to, kar si, tudi pretvarjati. Odveč je poudarjati, da je film posnet po resnični zgodbi. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Naključni morilec ni film, ki bi iskal kakšen globlji pomen, ampak eden tistih, ki je že tako neverjetno resnično zgodbo na duhovit, živahen in vznemirljiv način nadgradil v še bolj neverjetno filmsko zgodbo, mimogrede pa gledalca še opomnil, da se nikakor ne gre jemati prav preveč resno.«
– Gaja Pöschl, RA Slovenija