zgodba
Začetek osemnajstega stoletja. Anglija je v vojni s Francijo, na dvoru pa prirejajo gosje dirke in se bašejo s sadovi kolonialnega imperializma. Kraljica Ana ni v najboljši koži – daje jo putika, stare in nove bolečine podžigajo njeno muhavost. Njena tesna prijateljica lady Sarah zato vse pogosteje jemlje vladanje v svoje roke. Potem pa na dvor prispe nova služabnica, padla aristokratinja Abigail, ki se skuša prikupiti kraljici, da bi se znova povzpela po družbeni lestvici. Medtem ko se Sarah zavzeto posveča vojaškim strategijam, Abigail zasede njen prostor ob vse bolj krhki kraljici. Zdaj ji nobena ženska, noben moški, nobena politika in noben zajec ne bodo več stali na poti.
Emma Stone, Rachel Weisz in Olivia Colman v sočno opolzki, duhovito posodobljeni verziji angleške kostumske drame pod taktirko grškega ekscentrika Yorgosa Lanthimosa.
iz prve roke
»Ko posnameš film, umeščen v neko zgodovinsko obdobje, je vedno zanimivo videti, kako se navezuje na današnji čas. Takrat se zaveš, kako malo stvari se je spremenilo, če odmislimo oblačila in dejstvo, da imamo danes elektriko in svetovni splet. Še vedno je glede človeškega vedenja, družbe in moči ogromno analogij. /…/ Prvotni scenarij je bil zgodovinsko zelo točen in je vseboval veliko podatkov o politiki tistega časa. Sam sem se želel bolj osredotočiti na tri ženske like – najbolj me je zanimalo njihovo razmerje do politike in moči ter kako njihovi odnosi vplivajo na neko širšo sliko. /…/ Osebni odnosi, razpoloženje, priložnosti … vse to lahko vpliva na odločitve ljudi, in ko prek položaja dobijo moč, ima lahko njihova muhavost usodne posledice za narod. O tem je strašljivo razmišljati. In pomembno. /…/ Na slikah in risbah iz tistega obdobja so ženske preprosto in naravno oblečene, sfrizirane, naličene, moški pa so ozaljšani z lasuljami in ličili, oblečeni v pumparice in obuti v visoke pete. Ko smo snovali svet tega filma, se nam je zdelo, da bi to veljalo uporabiti in poudariti. Nastala je poudarjena verzija tistega preteklega sveta in zanimivo se mi je zdelo pokazati to nasprotje, tako drugačno od vsega, kar smo vajeni gledati. /…/ Poskušali smo uporabiti jezik, ki je slišati sodobno, namesto da bi posnemali način govora, za kakršnega predvidevamo, da so ga ljudje takrat uporabljali. Pri kostumih smo obdržali oblike tistega obdobja, a smo uporabili veliko sodobnih materialov. /…/ Uporabili smo glasbo iz tistega obdobja, a tudi zelo sodobno glasbo. Za telesnost se mi je prav tako zdelo, da ni treba posnemati vsega, kar smo vajeni gledati v kostumskih dramah – kot da so bili ljudje takrat bolj uglajeni in so hodili in govorili na točno določen način. To sem želel spremeniti in zdelo se mi je, da bi lahko telesnost pri tem odigrala pomembno vlogo, od nasilja in plesa do koreografije dogajanja. Pri svojem delu pogosto razmišljam na tak način. Vprašam se: zakaj je to tako? Zakaj ne bi tega mogli narediti drugače? Zakaj ne bi ljudje plesali tako? Kdo to pravi? Če ustvarjamo izmišljeni svet, zakaj ne bi v njem postavili svojih pravil?«
– Yorgos Lanthimos
portret avtorja
Yorgosa Lanthimosa poleg Athine Rachel Tsangari uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo pred leti znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Rodil se je leta 1973 v Atenah, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Njegov celovečerni prvenec Kinetta (2005) je bil prikazan na filmskih festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale, mednarodno slavo pa mu je prinesel drugi celovečerec, Podočnik (Kynodontas, 2009), dobitnik nagrade posebni pogled v Cannesu, vodomca na ljubljanskem LIFFu in nominacije za tujejezičnega oskarja leta 2011. Film Alpe (Alpeis, 2011), ki je bil pred leti uvrščen tudi na Kinodvorov redni spored, je na Beneškem festivalu prejel nagrado za najboljši scenarij. V Kinodvoru smo si lahko ogledali Jastoga (The Lobster, 2015), nenavadno ljubezensko zgodbo s Colinom Farrellom in Rachel Weisz. Film je osvojil nagrado žirije v Cannesu, evropsko filmsko nagrado za scenarij in kostumografijo ter nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij. Sledila sta še dva filma v angleškem jeziku: Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017), ki je na festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij in smo si ga lani lahko ogledali tudi v Kinodvoru, ter film Najljubša, ki je letos na festivalu v Benetkah prejel veliko nagrado žirije, medtem ko si je Olivia Colman z vlogo kraljice Ane prislužila nagrado za najboljšo igralko.
www.lanthimos.com
kritike
»Najljubša je do popolnosti zbrušen filmski diamant – odlično izpeljan, hladno zabaven prispevek k žanru brutalno mizantropne baročne kostumske drame. Film, postavljen na dvor kraljice Ane na začetku 18. stoletja, kjer živahni grozdi klasične glasbe ironično dopolnjujejo nizkotno spletkarjenje, bi lahko opisali kot Barry Lyndon sreča Nevarna razmerja in Vse o Evi, s krvavimi obrizgi, sposojenimi od Petra Greenawaya.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Ko smo že mislili, da Olivia Colman ne more biti boljša, se povzpne k statusu zvezdniške glavne igralke s huronsko zabavno vlogo ljubezni lačne in čustveno ranjene britanske kraljice Ane v tej bizarni črni komediji o dvornem življenju v 18. stoletju, okrancljani in preklinjanja polni kvazi-restavracijski veseloigri spletk in zarot. /…/ Vedro vulgaren izvirni scenarij /…/ je zrežiral grški režiser Yorgos Lanthimos, ki je v film vnesel absurd, po katerem ga že poznamo, skupaj z nečim še bolj robatim in neobrzdanim. Pravzaprav je Najljubša morda umirila Lanthimosovo nagnjenost k arthouse mrtvilu.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»/…/ režiserjev izprijeni humor je čutiti v vsakem prizoru. Lanthimos je alergičen na konvencionalno, kar odseva v vsem, od nezaslišano popačenih kotov kamere /…/ do glasbene spremljave, ki se giblje od Bacha in Händla do klubske glasbe, ko Sarah in Abigail – pazite to! – na elegantnem plesu urežeta breakdance. /…/ Eksplozija kreativnosti, ki je igriva in globoka hkrati.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»To ni povprečna kostumska drama. /…/ Od dram o dvornih/salonskih intrigah smo se že tako navadili pričakovati, da bodo brez preklinjanja in odkrite seksualnosti, da se zdi tu prisotnost obeh skoraj anahronistična. Pozabljamo pa, da so bila ta zgodovinska obdobja v resnici takšna, kot jih slika Najljubša: opolzka, žolčna, pestile so jih putika in spolne bolezni. Film je v nekaterih pogledih dejanje revizionizma. Tudi spol je obrnjen na glavo, saj tri središčne ženske junakinje streljajo s puškami, se nažirajo s hrano in spletkarijo druga proti drugi, medtem ko imajo moški zgolj vlogo dekoracije – so absurdni, puhloglavi gizdalini, oblečeni v tesno prilagajoča se oblačila tistega časa, s kredasto masko in košatimi lasuljami vred.«
– Christopher Hooton, The Independent
»Najboljša – in tudi najbolj zaskrbljujoča – stvar v Najljubši je njena neizprosno mračna ocena človekovih motivov in vedenja. Angleški dvor je petrijevka, v kateri gomazijo dobro znani patogeni egoizma, krutosti in pohlepa. Kakšna bolj sentimentalna duša bi si morda zaželela žarek česa drugačnega, a bi težko rekli, da v tem tableauju, ki služi tudi kot pretresljivo, laskavo in nenavadno iskreno ogledalo, karkoli manjka.«
– A. O. Scott, The New York Times
»/…/ film ponudi uravnoteženo trovladje mogočnih glavnih junakinj v presenetljivih značajskih odtenkih. Njihove vloge brez kančka didaktičnega protofeminizma ogromno povedo o iznajdljivosti, ki so jo ženske potrebovale, da so lahko uveljavile svoj vpliv na bridko razklanem političnem prizorišču, še toliko bolj pa takrat, ko so želele slediti lastnim ciljem.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»To ni prijeten sprehod po z razkošnim pohištvom ozaljšanih hodnikih, ampak porogljiva, neusmiljena študija ljudi, živečih v zlati kletki, na dvoru, preplavljenem z notranjimi bitkami za moč, teorijami zarote in resničnimi zarotami. /…/ Pri ustvarjanju zgodovinske drame je še posebej vznemirljivo iskati pravo razmerje med temeljno zvestobo preteklosti, njenim oblačilom, običajem in načinom razmišljanja, ter pridihom sodobnosti, ki preteklost pripelje v neposredno in presenetljivo sorodnost z našim časom. To se Lanthimosu briljantno posreči s kosmatimi kletvicami in porednimi spolnimi prizori /…/.«
– Molly Haskell, Film Comment
»Svet spletkarskih dvorjanov, ki se pretvarjajo, da zastopajo interese ‘države’ (karkoli že to je), v resnici pa jih zanimajo le lastne koristi, zelo očitno nagovarja občinstvo v dobi brexita in Donalda Trumpa.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Toda Abigail, razredna maščevalka, je Machiavelli in Frank Underwood. »Vedno sem na svoji
strani.« Njena blatnost je motor, njeno rivalstvo strup, njen šarm ukaz, njena ponižnost pa ultimativna manipulacija. In medtem ko so možje na vojni s Francijo, se dvor prelevi v prizorišče Nevarnih razmerij – v porcelanski, dekadentni, groteskni, hipnotični vrtinec tračev, intrig, zarot, zahrbtnosti, arogance, iger moči, sadizmov, cinizmov, mentalnih kanibalizmov in uslug, ki pihajo v vse smeri. Najljubša, ki bi jo lahko vrteli na triple-billu s Parkovo Služkinjo in Oldroydovo Lady Macbeth, je kostum, skozi katerega se vidi politiko, ki ljudi spreminja v hrano, elite, ki se nažirajo z oblastjo in privilegiji, lepoto, ki postaja oblika bolezni, in bele moške, ki postajajo fusnote.« ZELO ZA –
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Drama teče v glavnem v svetu žensk, saj so vsi moški šli v vojno, tisti, ki so ostali, pa so zgolj dekorativni ali intriganti, ki se jih da manipulirati. To je film, v katerem sta zasebno in politično prepletena in pogosto snemanje skozi ribje oko ustvari zaprt svet, v katerem so te ženske hkrati gospodarice in ujetnice. In drugače od večine filmov, ki se ponavadi znajdejo v tekmi za glavnega oskarja, konec ne ponuja tolažbe ali, kot v filmu Spika Leeja, bojnega krika; konec Najljubše deluje kot odprta rana.«
– Andrej Gustinčič, Sobotna priloga