Nasa je avgusta 1977, štiri dni po Elvisovi smrti, v vesolje poslala sondo Voyager-2, ki ji je nekaj tednov pozneje sledil še Voyager-1. Namen? Pobliže raziskati vesolje in planete našega osončja ter – s časom – odkriti meje našega osončja … in morebitne civilizacije onstran dojemanja. Avtorica s pomočjo vseh ključnih sodelavcev pri razvoju projekta osvetli najbrž največji dosežek človeštva; obe sondi sta med drugim s seboj ponesli zlati plošči s shranjenimi glasbenimi posnetki, podatki o dosežkih človeške civilizacije in pozdravnimi govori v več kot petdesetih jezikih. Voyager-2 je medtem že zapustil naš sončni sistem in zdaj pluje v neznano.
»Podali smo se na iskanje odličnih pripovedovalcev in zanimivih oseb, da bi občinstvu omogočili neposreden vpogled. Želeli smo, da gledalci spoznajo zasebno zgodbo o občutkih ljudi na robu tega neverjetnega razvoja in odkritja. Hoteli smo, da o tem ogromnem znanstvenem dosežku pripovedujejo iskreno, čustveno. Osupljivo je poslušati ljudi, ki so sodelovali pri sondi Voyager, večinoma v sedemdesetih in osemdesetih, med pripovedovanjem svoje zgodbe kot navdušeni otroci, s ponosom in spoštovanjem. Zaradi tega je film edinstven, znanstveno radovednost slavimo v vsem njenem veličastju.«
– Emer Reynolds