Sedemnajstletna Ree Dolly živi z duševno bolno materjo ter mlajšima bratom in sestro na zakotnem podeželju missourijskega pogorja Ozark. V strahu, da bo družina ostala brez strehe nad glavo, se poda na sled očetu, ki je družinsko hišo zastavil kot varščino, nato pa brez sledu izginil. Ko dekle prekrši kodeks molčečnosti rodbinskega klana zločincev in izobčencev, se spusti v nevarno pustolovščino, v kateri tvega življenje, da bi rešila družino. V labirintu laži, izmikanj in groženj začne Ree počasi razkrivati resnico.
iz prve roke
»Rada imam like, ki krmarijo skozi absurdnosti življenja s poetično, dobrodušno trpežnostjo. Osupla sem nad ljudmi, ki v težkih okoliščinah neutrudno vztrajajo. Hočem videti, kako jim bo to uspelo. Nekdo mi je nekoč rekel, da nekateri ljudje v življenju hitro napredujejo in dosežejo velike uspehe, medtem ko se drugi z enako količino vztrajnosti in truda ne premaknejo nikamor. Krog prizadevanj, ovir in ponovnih poskusov … to je življenje, ki ga želim dokumentirati in portretirati. /…/
Ljudi z goratih področij se od nekdaj držijo enoznačne, stereotipne reprezentacije, ki jih nanje lepijo outsiderji. Izraz hribovec se pogosto uporablja v negativnem smislu, kot napad na hribovsko kulturo. /…/ Če vstopite v svet, ki je tako prežet s svojo zgodovino in folkloro, se slej ko prej spotaknete ob občutljivo temo, simbol, kliše ali stereotip. Iskanje načina pripovedi, ki bi zamajal stereotipe in ponudil nov vpogled, nam je predstavljalo nenehen izziv. Marginalne ekonomije, od ilegalne produkcije alkohola do gojenja marihuane in kuhanja metamfetamina, lahko hitro preplavijo neko kulturo, jo zlomijo in nasilno pokvarijo. Kdo bi se želel spopasti s takšno tematiko? Zdaj pa temu izzivu prištejte še dejstvo, da alkohol in metamfetamin hkrati služita za prilivanje olja na ogenj klišejev, ki tako pogosto predstavljajo hribovsko kulturo. Bendžo je celo slabih štirideset let po filmu Odrešitev (Deliverance) še vedno simbol, ki je nabit s pomenom. A na naših potovanjih po južnem Missouriju smo ga ves čas srečevali, v najbolj poetičnih in omamnih okoliščinah, in na koncu si je utrl tudi pot v naš film … Morda smo mu s tem omogočili novo življenje.«
– Debra Granik, režiserka in koscenaristka
portret avtorice
Debra Granik (rojena leta 1963 v ameriški zvezni državi Massachusetts) študira film na Univerzi v New Yorku, kjer že kot študentka prejme nagrado za kratki film Snake Feed (1997). Filmskemu občinstvu se s celovečernim igranim prvencem Down to the Bone predstavi leta 2004 na festivalu Sundance, kjer prejme nagrado za najboljšo režijo, film pa nato prepotuje vrsto mednarodnih festivalov in med drugim prejme nagrado mednarodne žirije kritikov (FIPRESCI) na Viennalu 2004. Na sledi očetu je režiserkin drugi celovečerni film.
kritike
»Debri Granik je s to na videz zelo preprosto zgodbo – priredbo istoimenskega romana Daniela Woodrella, uveljavljenega pisca tako imenovanega podeželskega noira – uspelo ustvariti nič manj kot čudež. Posnela je namreč osupljivo zrelo, domiselno in dovršeno delo, ki izžareva mračno atmosfero prežeče nevarnosti in je prežeto s surovostjo okolja, v katero je umeščeno. Njena pripoved, v kateri se poigrava z miti in ikonografijo ameriškega filma – subtilnih in inteligentnih referenc je nešteto, od klasičnih vesternov do filmov, kakršen je Teksaški pokol z motorko –, je osupljivo večplastna, saj jo lahko beremo kot senzibilno družinsko dramo, kot mračno kriminalno zgodbo, navsezadnje celo kot svojevrstno sociološko študijo brutalnega in človeško degeneriranega okolja, v katerem vladata zakon molka in surova moč patriarha. Na sledi očetu je nepričakovano zrelo, kompleksno in dovršeno delo, ki s svojo hipnotičnostjo gledalca prikuje na sedež.«
– Denis Valič, Delo
»Na sledi očetu se uspešno izogne vsem pastem, v katere se tako pogosto ujame indie kinematografija – pripoved, ki bi lahko zvodenela v dolgočasno kačo turobnih posnetkov, je ena najbolj pristnih, presunljivih in za gledalca nelagodnih v letošnji filmski beri. /…/ Na sledi očeta je drugi celovečerec režiserke Debre Granik, ki jo mnogi po poetičnem socialnem realizmu že označujejo za Kena Loacha Ozarksov. Film je mešanica že skorajda surovega naturalizma, ki vzame stereotipnega ameriškega “kmetavzarja” in ga naredi za zloveščega protagonista iz mesa in krvi, in mistične, skorajda lynchevske kulise grozečih gozdov in čudaških stranskih likov. A kot se izkaže v zadnjih katarzičnih prizorih, tu kljub prvim vtisom ni črno-belih likov, ni absolutno slabega in absolutno dobrega ter ni enoplastnih klišejev. Na sledi očeta, sicer zmagovalec Sundancea, ni prijeten film, je pa presunljiv in bolj avtentičen, kot smo vajeni od oskarjevskih favoritov …«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Od časa do časa se pojavi film, ki je tako pretresljivo avtentičen, da vam zleze pod kožo in utrdi vašo vero v čudovito sposobnost filmske pripovedi, da gledalca potegne v svoj svet. Na sledi očetu je brez dvoma eden takšnih. S to silovito, brezhibno podano zgodbo je režiserka in koscenaristka Debra Granik dokazala, da je filmska ustvarjalka vrhunskega talenta. Nič manj impresivna kot neomahljiva režija je pretanjena in presunljiva predstava Jennifer Lawrence, ki si je pri rosnih 19-ih že zaslužila nominacijo za oskarja. /…/ V svoji nizkoproračunski adaptaciji Woodrellovega romana nam režiserka z osupljivo podrobnostjo naslika svet, ki ga na filmu še nismo srečali. Poznamo sage o divjih, odročnih krajih, izobčence in prekupčevalce, zgodbe o otrocih brez staršev in najstnikih, ki so pahnjeni v težke situacije. A takšne mešanice trpke, pokrajinske povesti in vrtoglavega trilerja še nismo videli. Gre za skrajno napeto dramo, ki je hkrati etnografski portret neke pokrajine, nekega časa in ljudi.«
– Claudia Puig, USA Today
»Na sledi očetu je ena najbolj nebleščavih in resnično čistokrvnih epopej ameriške kulture, kar ste jih kdaj videli – zlasti če ste videli že zvrhano mero tistih neodvisnih filmov, ki uprizarjajo slikovito revščino s pomočjo na pol razbitih in utripajočih neonskih napisov na obcestnih gostiščih.«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»Poln presenetljivih obratov, suspenza in subtilnosti. Realizem služi filmu kot izhodišče in ne bistvo. Okolje se kmalu umakne pred glavnim likom. Bolj nepozabne junakinje iz mesa in krvi pa letos na platnu ne boste videli. /…/ Na prvi pogled se zdi, da Na sledi očetu pripada žanru, ki je na Sundanceu že doma: pokrajinsko-realistični moralki. Ameriška neodvisna produkcija te dni kar prekipeva od iskrenih zgodb o trpežnih in trpečih ljudeh iz obubožanih regij Združenih držav, njihov moralni boj in čustveno trpljenje spremljajo zvoki akustičnih kitar in presunljivi posnetki pokrajin, humor jim je neznanka. Tudi obrazi v filmu Na sledi očetu so mrki in potrti. Topografija mračnih gozdov in mrzlih sotesk je posneta tako, da poudari puščobnost pokrajine. Ne manjka bendžov, kitar in gosli, nekaj prelepih gorskih balad ujame celo kamera. Med igralsko zasedbo je nemalo naturščikov in prav vsi so nezaupljivi, oprezni, molčečni in njihove redke besede zazvenijo v brezhibnem lokalnem narečju. A kar film Debre Granik razlikuje od drugih, … je to, da neprizanesljivost in krutost ne služita osvetljavi družbene problematike. Tu je na delu nekaj bolj prvobitnega, po svoji arhaični moči skoraj grškega. Vizualna in čustvena strogost ne služita zgolj kot pečata avtentičnosti.«
– A. O. Scott, The New York Times
»Na sledi očetu je film z art-house dušo v telesu B filma in kot kaže je to resnično plodna kombinacija.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times
»Najbolj vznemirljiv film letošnjega leta. Na sledi očetu izvleče iz mračnega in neusmiljenega sveta ameriškega podeželja neverjetno silovito dramo.«
– David Edelstein, New York Magazine
»Debra Granik se z nasilno, če ne kar grozljivo tematiko spopade z neomajno drznostjo in sočutjem. Enako velja že za prvenec Down to the Bone iz leta 2004 s sijajno Vero Farmiga v vlogi matere in žene, kokainske odvisnice. V Jennifer Lawrence pa je režiserka odkrila ravno pravšnjo mlado igralko za vlogo Ree. Njena predstava je več kot igra, to je dviganje viharja. /…/ Na sledi očetu je nepozaben film. Želi vas pretresti in to mu uspe.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Na sledi očetu je film, ki smo ga čakali: umetniško delo, ki te zgrabi in ne izpusti. /…/ V svojem življenjskem, povsem neideološkem smislu je Na sledi očetu eno največjih feminističnih del v svetu filma.«
– David Denby, The New Yorker
»Mojstrovina!«
– Associated Press
»Tovrstna, tako rekoč dvojna kodiranost filma, ki pod osrednjo fabulo vrši nadvse živahno imaginarno dogajanje, film Na sledi očetu umešča v najbolj žlahtno tradicijo genealogije ameriškega filma. Zavoljo načina strukturiranosti, utelešenega v simbiotičnem prepletanju forme in vsebine, film gledalčev pogled razpira v mnogovrstne interpretacije, pomenske sheme, iz katerih le-te izraščajo, pa se napajajo v obširnem kalejdoskopskem bazenu ameriške kulture, vendar z dobrohotno odsotnostjo postmodernistične praznosti.«
– Nina Cvar, Ekran
»Zato Na sledi očetu še zdaleč ni naturalistična sociološka študija o uničujočem vplivu drog na družinsko življenje (pa čeprav je osupljiva tudi pristnost, s katero slika to družbeno okolje), pač pa tragedija o neizbežnem trku kolektivnega in individualnega, družine, njenih zakonov in vezi na eni strani ter posameznika z njegovimi odločitvami na drugi. /…/ Prav zaradi pripovedne kompleksnosti in pomenske večplastnosti delo nagovarja resnično širok avditorij. Režiserka je v njem prepletla mračno kriminalno zgodbo, angažirano družinsko dramo, feministično srhljivko o spolni emancipaciji in nenazadnje sociološko študijo degradiranega družbenega okolja. Svojevrsten cinefilski posladek pa nam nudi njeno poigravanje z miti in ikonografijo ameriškega žanrskega filma, saj bo pozoren gledalec v filmu zasledil številne subtilne in domiselne reference na posamezna dela.«
– Denis Valič, Pogledi
»Na sledi očetu je klasična srhljivka, ena najboljših, kar jih je ameriški film ponudil v zadnjih letih, in še en režiserkin portret ženske in bremena, ki ga nosi. Brez uporabe besede patriarhat nam film pokaže, kaj ta pomeni za žensko, ki se ni pripravljena podrediti in kot pravi junak ameriškega filma brez pritožb naredi, kar je pač treba. Tako kot v filmih Snake Feed in Do kosti nam Granikova plast za plastjo odkriva svet, v katerem živi junakinja, in kaj se v tem svetu od nje pričakuje. In nam izriše junakinjo z neverjetno notranjo močjo, ki jo črpa iz ljubezni do svoje ogrožene družine in doma ter neomajnega spoštovanja do same sebe.«
– Andrej Gustinčič, Dnevnikov Objektiv