iz prve roke
»V filmu Na poti življenja … beležim drobne vtise, čustva in vsakodnevne radosti, ujete v glasove, obraze in majhna vsakdanja opravila ljudi, ki sem jih srečal, z njimi živel ali jih opazoval – nekaj, kar počnem že vrsto let. Kot nasprotje spektakularnemu, zabavnemu, senzacionalnemu in dramatičnemu dogajanju, ki zaznamuje večino sodobnega filmskega ustvarjanja.
Vse je povezano z mojim pogledom na to, katera dejanja resnično prispevajo k pozitivnim spremembam v človeku, družbi in človeštvu. Zanima me beleženje drobnih, skoraj nevidnih gest, izkušenj in občutkov – namesto grobih, glasnih, nasilnih dejanj in političnih akcij, zlasti pa političnih sistemov našega časa.
Kot filmar se zavzemam za politiko nekaterih umetnikov moje generacije, ki verjamejo, da so k ohranjanju in razvijanju najboljšega, kar premore človeštvo, najpomembneje in najbolj pozitivno pripomogli ljudje, kot sta John Cage in Albert Camus, ne pa velike politične osebnosti dvajsetega stoletja.
Toda film ni bil zasnovan kot dokumentarec; sledi izročilu sodobnih filmskih pesnikov. Z osebnim načinom snemanja in urejanja gradiva skušam poudariti bežne trenutke resničnosti. Velik pomen pripisujem barvi, gibanju, ritmu in zgradbi – vse to je zelo pomembno za snov, ki jo skušam zajeti. Več let sem razvijal in izpopolnjeval način, kako uloviti trenutek, ne da bi se vmešaval vanj, ne da bi ga uničil. Nekatere vsebine, ki jih skušam zabeležiti s svojo kamero in deliti z drugimi, je po mojem mnenju mogoče ujeti le na zelo posreden način, prek močne osebne vpletenosti.«
– Jonas Mekas
kritike
»Peturno maestralno zajetje velikega dela Jonasovega življenja.«
– Vlado Škafar, Kino!
»Na poti življenja … ni le meditacija o naravi filma, lepote in časa, temveč tudi spomenik družinskim in prijateljskim vezem. Mekasovi dnevniki so se vedno iskrili od napetosti med preteklostjo in sedanjostjo. Umetnik, ki bo kmalu vstopil v svoje osmo desetletje, je tokrat ustvaril film, ki najde skriti raj v bogati beri življenjskih spominov.«
– Ed Halter, The Village Voice, 2001
»Pravi vihar podrobnosti in filmskih tehnik, ki Mekasovo življenje strne v nekaj ur blaženega in nazadnje melanholičnega doživetja. Skoraj peturni film je kratek le v primerjavi z Mekasovimi oseminosemdesetimi leti življenja. Gre za nekaj čisto novega – domači film kot ep. Z namerno grobimi rezi je kot dnevnik, posejan z ročno napisanimi naslovi, ki švigajo mimo kot bliski strele in so namenjeni priklicu trenutkov. To je prava filmska nevihta, z žepi ritmov, ki nakazujejo valovanje naravno razvijajočega se dogodka /…/.«
– Elvis Mitchell, The New York Times, 2001
»Film je poln nedolžnosti – in ta je srce parajoče lepa. /…/ Mekas seveda ni skušal ujeti, kako doživljamo spomin /…/, temveč raziskati, kako film ustvarja nove načine, da bi naredil otipljivo, kar je že izhlapelo. Peturnega filma na koncu ne razumemo toliko kot skladišča Mekasovih spominov, temveč kot grenko-sladek poskus, da bi nam najlepši med njimi vsaj še nekaj trenutkov migetali v očeh.«
– Andrew Chan, Reverse Shot, 2017
»Peter Kubelka je o svojem prijatelju nekoč dejal: ‘Jonas je spoznal, da je raj – karkoli že to je – tukaj in zdaj. Ključ do njega je ljubeča skrb.’ Film Na poti življenja … je ljubeč portret Mekasovega zgodnjega družinskega življenja, pesem o lepoti in pričanje o možnosti raja. Temu primerno Mekas film zaključi s pesmijo ob spremljavi svoje neutrudne harmonike: ‘Ne vem, kje sem in kam grem, od kod prihajam. Videl sem nekaj lepote. Utrinke lepote in sreče. Da, la beauté. V mojem spominu je vse še vedno lepo. In resnično – tako resnično kot ta film.’«
– Genevieve Yue, Senses of Cinema, 2005