zgodba
Jorge in Roberta že nekaj let živita ločeno. Pripadata različnim svetovom: on ima rad preprosto življenje v stiku z naravo, ona je vajena urbanega vrveža. Jorge je Mehičan, Roberta Italijanka. Očetu preostaja le nekaj tednov s petletnim sinom Natanom, ki bi ga Roberta rada odpeljala v Rim. Da bi ga poučil o njegovih majevskih koreninah, mehiški domovini in ribiškem življenju, ga odpelje na potovanje med ribiče Banca Chinchorra. Medtem ko se oče in sin vse bolj zbližujeta, otrok na morju in pod njegovo gladino odkriva življenje v sozvočju z naravo.
Čudovita, minimalistična in vsakršnega sentimentalizma očiščena upodobitev odnosa med očetom in sinom. V neokrnjeni modrini mehiškega koralnega grebena Banco Chinchorro se spleta tesna družinska vez ter pristen odnos s tradicijo in naravnim okoljem.
iz prve roke
»Ko sem spoznal Jorgeja in njegovega sina Natana, sem takoj vedel, da želim nekako upodobiti to posebno vez med njima. Zgodba je izmišljena, a temelji na resničnosti. /…/
Skozi dokumentiranje in razvijanje zgodbe, ki temelji na današnjem odnosu med človekom in njegovim naravnim okoljem v Chinchorru, sem želel izpovedati lastno ljubezen do te regije ter občudovanje in spoštovanje, ki ga čutim do načina življenja tamkajšnjih ribičev. Filma se nisem hotel lotiti z intelektualno distanco. Želel sem ustvariti vizualno izkustvo, ob katerem se gledalec lahko vživi v življenja likov. /…/
Vsakdanja opravila v Chinchorru in interakcija s starim ribičem Matraco so ustvarili popolno izkušnjo, v kateri je lahko Natan spoznaval pradaven odnos med človekom in naravo. Natan je otrok dveh svetov, preprostega življenja, ki ga preživlja z očetom, in sveta urbane družbe, kjer živi z materjo. Nobena teh realnosti ni boljša od druge, pač pa sta zgolj različni in otrok je lahko takšen, kot je, v obeh. Osvobojen predsodkov in sodb. Snemalna lokacija je like tako naravno sprejela, kot bi v nekem brezčasnem smislu pripadali temu okolju. A ideja nestalnosti in minevanja je prisotna ves čas, od prvega trenutka do zadnjega posnetka. /…/
Želel sem se poglobiti v odnos med očetom in sinom ter hkrati v vprašanje sožitja med človekom in naravo. Želel sem povedati zgodbo, ki bi simbolizirala vrnitev h koreninam človeštva in hkrati prikazovala vsakdanja opravila – in prav ribolov je ena najbolj starodavnih človekovih dejavnosti.«
– Pedro González-Rubio, režiser in scenarist
portret avtorja
Pedro González-Rubio je v Bruslju rojen mehiški režiser. V svet vizualnih umetnosti vstopi že v najstniških letih med bivanjem v New Delhiju. Na univerzi v Mehiki nato obiskuje medijske študije, film pa študira na London Film School. Kot direktor fotografije sodeluje pri filmu Nacido sin režiserke Eve Norvind. Avtorjev režijski prvenec, dokumentarni film Toro Negro, posnet s korežiserjem Carlosom Armello, je leta 2005 predvajan na številnih mednarodnih festivalih (Toronto, San Sebastian) in odnese vrsto nagrad, med drugim nagrado horizontes za najboljši latinskoameriški film na festivalu v San Sebastianu. Na morje! je avtorjev prvi igrani celovečerec, s katerim pa vendarle ostaja zvest svojim dokumentarističnim začetkom. Pod film se podpiše kot režiser, scenarist, snemalec, montažer in producent.
kritike
»Prvemu igranemu celovečercu Pedra Gonzáleza-Rubia oznaka družinska drama ne dela usluge. Prej bi ga lahko prepisali v žanr ljubezenskega filma, kot ga je redefiniral Vlado Škafar s filmom Oča. /…/ Topla pripoved o nežnem zbliževanju očeta in sina (igrata ju resnična oče in sin, Jorge Machado in Natan Machado Palombini) očara z intimnostjo in naravnostjo, ki tako rekoč dokumentaristično potekata pred kamero.«
– Tina Lešničar, Delo
»V mehiškem filmu Na morje! oče sina odpelje na morje, na karibske otočke, kjer se izolirata od zunanjega sveta – in film je kronika njune utopične izolacije, njunega samozaščitniškega bega pred kapitalizmom, njune sreče, ‘kvalitetnega časa’, ki ga preživita drug z drugim. Končno se lahko spoznata, ali bolje rečeno – končno imata čas, da se spoznata. V kapitalizmu tega časa nimata. Kapitalizem je barakuda, ki žre čas, ljudi, odnose med ljudmi in družine. /…/ Toda oče in sin v filmu Na morje! to kapitalistično logiko barakude in malih rib – to katastrofalno logiko kapitalizma katastrofe – obrneta: barakudo požreta. Njam!«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Na videz preprosti, a očarljivi zgodbi o zbliževanju očeta in sina ob mehiški obali uspe nekaj povsem kompleksnega: ustvari osupljivo močan občutek prostora, dokumentira način življenja v njegovih najbolj zaupnih detajlih in se nas dotakne z odnosom, ki se razvije naravno, pred našimi očmi. Čudovito posnet film Padra González-Rubia, v katerem se prepletata dokumentarec in fikcija, se zdi na trenutke kot skrbno izdelan resničnostni šov, a poudarek je na resničnosti in ne na šovu. Igra ne razkriva niti sledu nesproščenosti, čeprav igralca pravzaprav igrata sama sebe. Vsi trenutki so elegantno preprosti, nikoli izumetničeni. /…/ Ne da bi se režiser zatekal k sentimentalizmu, smo priča temu, kako se med očetom in sinom tke vse tesnejša vez. In njuna sreča je nalezljiva.«
– David Lewis, San Francisco Chronicle
»Navdihujoče ljubezensko pismo največjemu koralnemu grebenu ob mehiški obali, Bancu Chinchorru, in nežnim vezem med očetom in sinom.«
– Loren King, The Boston Globe
»Na morje!, ki je prav toliko domači video kot nenarativni neorealizem, ponudi malodane hipnotično potopitev v kristalni akvamarin čudežno mirnega Karibskega morja – ‘Znova pridobljeni raj’, ne le za Natana, pač pa za nas vse.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Že res, da liki v filmu igrajo različice samih sebe …, a potovanje preveva tisti mitski pridih, ki prikliče v spomin vse znane zgodbe, od Robinzona Crusoeja do Starca in morja. /…/ Z nežnim, a odločnim glasom nas uči trpkih lekcij o minljivosti in slovesu.«
– Stephen Holden, The New York Times
»Velika odlika González-Rubia je v tem, da zna s takšnim zanosom slaviti naravo, pa vendar življenjskemu slogu enega starša ne daje prednosti pred drugim.«
– Kevin Thomas, Los Angeles Times
»Pravi biser! Ena od resničnih poslastic preteklega kinematografskega leta.«
– Michael Phillips, Chicago Tribune
»Čudovit celovečerec s čustvi in dušo se odigrava na meji med dokumentarcem in fikcijo.«
– Variety
»Film je natanko takšen kot življenje, ki ga prikazuje: enostaven, očarljiv in z vsako odgrnjeno bilko odkriva novo presenečenje ter prebuja čute. In da bo izkušnja senzorično zares popolna,boste film o morju, soncu, soli in na žaru pečenih ribah gledalimedtem, ko vam bo mimo ušes vel topel poletni veter in vas bodo besno pikali komarji. Na morje! je namreč otvoritveni film Kinodvorove poletne rezidence Kinodvorišče, ki platno za nekaj toplih tednov prestavi pod zvezdnato nebo.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Oče in sin namreč tako čudovito pozabita na obstoj kamere, da se vprašate: kako so to sploh posneli? Film Na morje!, minimalistični kristal, je videti kot dokumentarec, ki se je posnel sam.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Na morje! je film o esenci življenja, nepretenciozen in elementaren primer filmskega naturalizma, kakršnega je v nekdanji Jugi denimo uspelo naslikati pokojnemu Ivici Matiču. Preprost vsakdan mehiške trojke je občasno morda pretirano estetiziran, a to vendarle ni estetika National Geographica, temveč iskrena, primitivna poetika družinske harmonije, motivike prenosa znanja in izkušenj.«
– Simon Popek, Delo
»Na podlagi “morskega” naslova bi seveda zmotno bilo pričakovati morebiti bolj “klasično turistično” zadevo, temveč je to tembolj mojstrska poetična miniatura v najboljšem pomenu, nagrajena že tudi na lanskem 21. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe s posebno omembo glavne mednarodne žirije.«
– Uroš Smasek, Večer
»Film je preprost portret z dobro začrtanimi potezami. González-Rubio se svojim likom približa z občutljivostjo in nežnostjo in zna v postprodukciji obdržati ton in čas pripovedovanja, ki ju je ustvaril med samim snemanjem.«
– Carlos Pascual, Ekran