Kdo stoji pred vašim pragom? Če pripadate višjemu sloju mumbajske družbe, bo to verjetno pobiralec smeti, raznašalec pošiljk, gospodinjska pomočnica ali lokalni paznik. Sicer neopazni podplačani priseljenci, katerih zgodbe je v svojem novem dokumentarnem filmu ujela v objektiv Nishtha Jaim. Kako podeliti glas utišanim podplačanim delavcem? Z dolgimi nemimi kadri neutrudnega dela. Kako narediti prej neopažene priseljence vidne? Z vizualno prepričljivimi bližnjimi posnetki marljivih rok, ki likajo, kuhajo, pospravljajo. Kako prinesti na plan zatajene zgodbe? S spretno montažo osebnih izpovedi in posnetkov dela, mimoidočih in mestne četrti. Ne toliko z bučnimi protesti delavk, ki ostanejo prezrti. Ne s teoretskimi besedili o socialno-ekonomskem stanju Indije, ki ostanejo nerazumljena. Ne z danes pogosto senzacionalistično filmsko dramatizacijo revščine, temveč s filmsko naracijo, ki ne skriva svoje nastalosti: z dopuščanjem posnetkov filmske klape, z ročno kamero, katere tresljaji izpričujejo aktivno vlogo snemalke, z vključitvijo razmišljanj protagonistov o tem, kako naj bo film videti in kje bo predvajan, deluje veliko bolj iskreno in prepričljivo. Avtorica – podobno kot v prejšnjem filmu o svojem odnosu z gospodinjsko pomočnico Lakshmi and me (2007) – delavcem ne vsiljuje lastne perspektive, temveč pusti, da se njihove osebne izpovedi v kontrapunktu z vizualno presenetljivimi posnetki mumbajskega življenja brez lažne sentimentalnosti zlijejo v melanholično poetiko marljivosti. Kaj jim vliva moč, da vzdržijo podplačano garaško delo v velemestu v obupnih, socialno neurejenih razmerah, ko si morajo trgati od ust, da bi plačali zdravljenje svojcem? Ko se sramujejo pred otroki, ki jim ne morejo podariti niti rupije? Ko morajo vse njihovo otroštvo in izobraževanje žrtvovati za pomoč pri delu? Verjetno še bolj obupne razmere doma. In upanje na boljši jutri, ki nenehno odlaša s svojim prihodom. »Prikazuje obraz mlade Indije … ljudi, ki živijo v bližnjih trgovinah in slumih. Premikaš se z liki, jim slediš na vlak, v njihovo življenje. Družinsko življenje je redkost; večina živi turobna, začasna življenja. In upajo, da se bo na koncu vse spremenilo. Se bo res? In kdaj?« (Nishtha Jain)
Nishtha Jain
Po diplomi na Jamia Mass Communication Centre v New Delhiju je delala kot urednica in novinarka različnih indijskih filmskih revij. Nato je na Inštitutu za film in televizijo v Indiji (FTII) diplomirala iz režije – s filmom Jam Invalid (1998), ki je bil nagrajen v Chicagu. Številne nagrade so prejela tudi njena poznejša dokumentarna dela: City of Photos, 6 Yards to Democracy ter nazadnje Lakshmi and me, kjer je ujela v objektiv življenje svoje gospodinjske pomočnice in podala komentar socialni in ekonomski neenakosti v indijski družbi.
“It shows the face of a very young India… people who live in shops or slums nearby. You move with the characters, follow them in the train, into their lives. Family life is rare; most of them live bleak, temporary lives. And they hope that in the end, this will change. But will it? And when?” (Nishtha Jain)
