zgodba
Maja Weiss v prvi osebi, vedno angažirana, v iskanju resnice … in filmskih projektov, s katerimi je od nekdaj izpostavljala zamolčano, nevidno, nezaželeno. V filmih se je ukvarjala s Černobilom, Nubami, Darfurjem, vojno za vodo, žrtvami totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavskim razredom, nacionalizmom, ksenofobijo, tudi z begunci – daleč pred begunskim valom. Obenem si je ustvarila družinsko okolje, ki deluje kot neke vrste zadruga.
Celovečerni avtobiografski dokumentarec o času, ki ga je Maja Weiss (Varuh meje, Cesta bratstva in enotnosti) živela in zabeležila v svojih filmih v pol stoletja svojega življenja.
iz prve roke
»Idejo za filmski selfie mi je dal urednik na televiziji, potem ko je zavrnil moje druge projekte. Po štiridesetih filmih takšnih in drugačnih dolžin in žanrov – en film o meni. Umetnikov mladostniški menopavzni portret. Umetničin.«
– Maja Weiss
portret avtorice
Maja Weiss (letnik 1965) sodi v srednjo generacijo slovenskih filmarjev, ki so ustvarjali v samostojni Sloveniji in utirali pot slovenskemu filmu. Je prva slovenska režiserka celovečernega igranega filma, Varuha meje (2002), za katerega je poleg številnih drugih priznanj prejela nagrado Manfreda Salzgeberja za najbolj inovativen evropski film na Berlinalu. Največji mednarodni uspeh na dokumentarnem področju je doživela s filmom Cesta bratstva in enotnosti (1998), ki je osvojil nagrado za najboljši dokumentarec na Festivalu slovenskega filma in bil uvrščen v tekmovalni program amsterdamske Idfe, ter s Fantom, pobratimom smrti (1991), nagrajenim s srebrnim golobom na filmskem festivalu v Leipzigu. Njeni filmi o Sudanu, nastali v soavtorstvu s Tomom Križnarjem (Nuba, čisti ljudje, 1999, Dar Fur, vojna za vodo, 2007, Oči in ušesa Boga, 2012), so bili prikazani in nagrajevani po vsem svetu.
kritike
»Kljub pregovorni narcisoidnosti ustvarjalcev (in še prav posebej filmskih) se je Maja spretno izognila postavljanju lastnega spomenika in ob svoji 50-letnici posnela ‘umetničin mladostniški menopavzni portret’. Že sama ta Majina opredelitev dela je dovolj zgovorna: govori namreč tako o nujni distanci, ki jo mora imeti avtor pri takem avtoportretu, kot tudi o njenem prefinjenem občutku za avtoironijo. /…/ Maja je ustvarila še en, zanjo tako značilen kolaž mnogoterih in raznolikih podob, ki pa nikoli ne razpade ali se pretvori v preprosto nizanje nepovezanih slik. Naj gre za odlomke iz njenih del ali za fotografije iz njenega življenja – vse gravitira in po svoje interpretira osrednjo podobo dela, podobo Maje Weiss kot ustvarjalke in kot ženske.«
– Denis Valič, Radio Slovenija
»My Way 50 je tako tudi upodobitev nekega določenega kraja in časa. Slovenskega prostora, ne le v kulturnem in umetniškem smislu, tik pred razpadom Jugoslavije in v prvih desetletjih samostojne države. Gre tudi za prostor, v katerem v filmskem smislu še vedno močno prevladujejo moški, ki posnamejo devet desetin vseh filmov. Kar pomeni, da je filmski portret Maje Weiss še toliko bolj pomemben že zato, ker gre za portret režiserke. /…/ Gre za prikaz dejanskosti, ki je v veliko številčnejših filmih moških ustvarjalcev preprosto ne zasledimo. Morda tudi zato, ker jih zadeva manj kot zadeva ustvarjalke. Morda pa ob filmu My Way 50 tako vseeno lahko potegnemo vsaj en sklep. O pomenu tega, da naredimo več prostora za filmske poglede, ki so drugačni od večinskih.«
– Tina Poglajen, Radio Slovenija
»O vsem tem in še več v privlačno sugestivnem, mimobežnem, vendar dobro premišljenem slogu, pripoveduje njen celovečerni dokumentarni avtobiografski portret My way 50 – med iskanim in najdenim svetom. Med drugim izstopa spretna montaža Svetlane Dramlič, ki z navidezno razpršenostjo posnetkov in gladkim, včasih skoraj neopaznim prehajanjem s teme na temo izvrstno izrazi nujno razpoložljivost, nenehno pripravljenost in odprtost filmskega dokumentarista kot takega, hkrati pa učinkovito prodre v ustvarjalčin miselni tok in v iskrivost, tako v poklicnem kot družinskem življenju in sposobnost uzreti svet z veliko več kot samo enega zveličavnega vidika. Posebna odlika filma je tudi samoironičnost, zaradi katere film ni le izredno gledljiv portret ustvarjalke, ampak tudi z življenjsko silo prežet in zaradi tega rahlega odmika miselno poglobljen dokument konca prejšnjega in začetka novega stoletja.«
– Matej Juh, Radio Slovenija
in ljudje so jokali
dol z njimi, ki nadvladujejo z orožjem
odstrani njih, ki nas spreminjajo v sužnje
ljudje s spremenjenimi genetskimi zasnovami
(življenja)
?
so jokali
s o j o k a l i
P L O Č E V I N A S T E S O L Z E
(odlomek iz pesmi Nič ni novega Maje Weiss, 1983, zbirka Tako se kolne začetek)