zgodba
Dublin, 6. januarja 1904. Ostareli sestri Morkan in njuna neporočena nečakinja Mary Jane za praznik Svetih treh kraljev na svojem domu priredijo vsakoletno praznično večerjo. V snežni noči prispejo prve kočije z gosti …
kritike
»Mrtvi so tako izjemni – na nepričakovane načine –, da skorajda zahtevajo ponovno ovrednotenje vsega Hustonovega opusa. /…/ [Zaključna sekvenca] z osupljivo neposrednostjo razkrije teme, ki se jih je film prej le bežno dotaknil: minljivost vsega, tudi ljubezni; nezmožnost pobega pred preteklostjo – zlasti pred mrtvimi, ki nočejo ostati pokopani na svojih vaških pokopališčih; ter odnos med živim in neživim v naravi, ki ga ni mogoče razumeti, ampak ga lahko le sprejmemo. Ta izjemna sekvenca, v kateri tretjeosebna pripoved neopazno preide v prvoosebno, ima čustveni učinek, ki ga ni lahko opisati. Ni sentimentalna. Tako kot katerokoli umetniško delo je popolna sama po sebi.«
– Vincent Canby, The New York Times, 1987
»Huston svojih igralcev še nikoli ni združeval na tako intuitiven, tako glasben način. Zabava, ki jo 6. januarja, na praznik Svetih treh kraljev, v svoji dublinski hiši priredijo sestri Morkan in njuna nečakinja, spominja na nekakšno sanjsko uprizoritev Čehova ali pa morda na enega triumfov Satyajita Raya.«
– Pauline Kael, 5001 Nights at the Movies
»Huston se izvirnika in večine dialogov drži z rigorozno naklonjenostjo, zgoščena preprostost in čistost filma pa v okviru sprejetih omejitev dosežeta svojevrstno popolnost. Igralska zasedba je od začetka do konca vrhunska /…/, drseči posnetki Freda Murphyja pa so prefinjeno izpeljani. V načinu, kako Huston premišljuje o svoji hitro bližajoči se smrti, je neverjetna neposrednost in mirnost.«
– Jonathan Rosenbaum
»/…/ tankočuten in dosledno inteligenten prevod Joycea v vizualno in dramsko obliko. Film večino dialogov vzame neposredno iz izvirnega besedila, kadarkoli pa si izmisli novega /…/, je težko ugotoviti, kje se Joyceove besede končajo in kje se začne priredba. Zasedba večinoma irskih igralcev se nadvse prepričljivo vživi v različne vloge, scenografija pa ustvari ustrezno mešanico bledečega sijaja in bližajoče se smrti.«
– James Naremore
»Dejstvo, da se najmočnejši lik, Michael Furey, na platnu ne pojavi, sodi med Hustonove najbolj subtilne izraze zvestobe Joyceovim Mrtvim. /…/ Moč in privlačnost filma izvirata iz vzajemne igre med njegovo zvestobo izvirniku ter spremembami, ki sta mu jih vsilila osemdesetletni presledek [med besedilom in filmom] in filmski medij sam. Ironično je, koliko je moral preoblikovati besedilo, ki mu je želel ostati zvest.«
– Kevin Barry, The Dead
»Huston, tudi sam na pragu smrti, je zbral vso svojo čustveno in telesno moč, da bi film izpeljal do konca. Pri tem je ustvaril spokojno, čudovito delo, ki svojim likom dovoljuje vse človeške pomanjkljivosti, ne da bi jih odvezalo odgovornosti do drugih ali do preteklosti.«
– Steven Higgins, Still Moving