zgodba
Uspešni poslovnež Karsh, neutolažljiv po smrti ljubljene žene Becce, izumi revolucionarno in kontroverzno tehnologijo, ki živim omogoča, da opazujejo trupla svojih najbližjih v njihovih grobovih. Ko neke noči neznanci oskrunijo več grobov, med njimi tudi Beccinega, se Karsh loti iskanja krivcev. Ali postaja paranoičen ali pa je v ozadju res obsežna mednarodna zarota?
iz prve roke
»Beseda shroud v angleščini pomeni prt za zavijanje mrličev, v širšem smislu pa tudi nekaj, kar pokriva, skriva. Pri večini pogrebnih obredov gre za zanikanje resničnosti smrti, za zanikanje tistega, kar se dogaja s telesom. V filmu pa smo običajno vlogo mrtvaškega prta obrnili na glavo; naši prti so namenjeni razkrivanju in ne zakrivanju. Scenarij sem pisal, ko sem žaloval za ženo, ki je umrla pred sedmimi leti. Zato ni šlo le za nekakšno tehnično vajo, ampak za čustveno, osebno raziskovanje. /…/ Mrtvaški prti, ki jih izumi moj glavni lik, so na neki način filmske naprave. Ustvarjajo lastni film, posmrtni film, film razkroja. Teme se nisem lotil neposredno, a sem vseeno želel predstaviti vidike filma grobov, filma pokopališč. Karsh se zaveda, da njegov izum temelji na tehnologiji, ki je podobna filmski, in da lahko ustvari bogate in kompleksne podobe. To se mi zdi zelo zanimivo, saj filme pogosto gledam zato, da bi videl mrtve ljudi. Želim jih ponovno videti, jih slišati. Lahko bi rekli, da je film nekakšen stroj za prikazovanje duhov, ljudi po njihovi smrti. Film je neke vrste pokopališče. /…/ Če je človek veren, mislim, da se zanaša na posmrtno življenje. A tudi za ateista, kakršna sva Karsh in jaz, se odnos z umrlim lahko nadaljuje, le v bolj realističnem, biološkem smislu; to je druga vrsta odnosa. /…/ Vse skupaj je seveda perverzno, morbidno, groteskno, a ne za nekoga, ki žaluje kot Karsh. V resnici je precej zdravo, pot iz obupa, žalosti. Prav na to je Karsh tudi stavil: v visokotehnološko pokopališče je vložil veliko denarja in energije. Toda nazadnje je v središču vendarle telo, tako kot v mnogih mojih filmih. ‘Telo je resničnost’: če to sprejmeš, telo mrtvega človeka še naprej ostane nekakšna resničnost – in v tej resničnosti živi Karsh.«
– David Cronenberg
kritike
»Nič ne kaže, da bi Cronenberg, ki je bil ob premieri filma ‘mlad’ enainosemdeset let, izgubljal svoj edinstveni pečat, zato bi bilo o Mrtvaškem prtu morda prenagljeno govoriti kot o poslovilnem pismu. Ponuja pa nam nekaj drugega: neko novo vrsto filmske ljubezenske zgodbe, ki našo vez z mrtvimi raziskuje prek sanj in čisto realističnih izumov – namesto da bi se opirala na tako obrabljene bergle, kot so duhovi in visoka fantastika. Kakor večina režiserjevih poznih del tudi to gledalca postavi pred določene zahteve, a če smo pripravljeni sprejeti, kar nam Cronenberg ponuja, in se vživeti v njegov bogat čustveni svet, potem bomo obilno nagrajeni.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Eden najboljših filmov Cronenbergovega poznega obdobja: eleganten in inteligenten, razmišljujoč in moder, melanholičen in melodramatičen – vse to s podtonom suhega humorja. Umetnik se je spet enkrat na novo izumil.«
– Olaf Möller, IFFR
»Mrtvaški prt nas podobno kot izvrstni Zločini prihodnosti iz leta 2022 spomni, da Cronenberg pri svojih enainosemdesetih ostaja eden največjih svetovnih režiserjev: drzen, brezkompromisen, inteligenten in neustrašen. Pa tudi zelo zabaven.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Davida Cronenberga še vedno pogosto obravnavamo kot showmana telesne grozljivke, ki nas vodi ‘skozi zrcalo’, čeprav nam ga pravzaprav nastavlja. Nič drugače ni z Mrtvaškim prtom. Film so nekateri napačno ocenjevali po žanrskih merilih, a se v resnici ukvarja s prvinskimi človeškimi čustvi, ki zadevajo vse nas. /…/ Žanrske mahinacije se tako zdijo le način, kako se umetnik v svojem izbranem jeziku spoprijema z globoko izgubo. Cronenberg že od nekdaj uporablja svoboščine žanra, da bi osvobodil našo empatično domišljijo in nam omogočil, da začutimo nekaj prepovedanega ali neznanega – ali pa nas s kombinacijo odtujenosti in velikega medvedjega objema pripravil do tega, da nekaj znanega začutimo na novo: žalovanje kot zgodbo o duhovih, ki postane resnična in se nadaljuje zahvaljujoč shroudcamu. /…/ Če Mrtvaški prt gledamo skozi prizmo pogosto zlorabljenega izraza telesne grozljivke: ne gre nujno za grozo razpadajočega telesa, pač pa za grozo njegove odsotnosti – kar pomeni, da je Cronenberg posnel predvsem ljubezensko zgodbo.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound