Film Možje na soncu je posnet po noveli palestinskega pisatelja in borca za svobodo Ghassana Kanafanija, čigar delo, posvečeno kulturi in politiki ter boju palestinskega ljudstva, je močno zakoreninjeno v palestinsko in arabsko zavest (govorec Ljudske fronte za osvoboditev Palestine je komaj 36-leten umrl kot žrtev atentata izraelske obveščevalne službe). Gre za prvi igrani film iz arabskega sveta, ki prikazuje palestinske prebežnike kot protagoniste lastne zgodbe. Na neki način panarabski film – govori o prebežnikih iz Palestine na poti iz Iraka v Kuvajt (in posredno o vlogi drugih arabskih narodov v palestinskem vprašanju); posnel ga je egipčanski režiser v sirijski produkciji – ni le silovit glas, podarjen zatiranim, temveč tudi celovit portret realnosti, ki razkriva politične, družbene in finančne izzive, s katerimi se soočajo.
Tewfik Saleh velja za režiserja z relativno majhnim filmskim opusom, a velikansko zapuščino. Med znamenitimi egipčanskimi filmarji, največkrat predanimi socialnemu realizmu (s katerimi sicer deli posvečenost vprašanjem malega človeka) izstopa kot modernist, a tudi kot edini, ki ga v egipčanski kinematografiji lahko imamo za resničnega ustvarjalca t. i. svetovnega filma, saj se v vseh svojih delih posveča političnim in družbenim krivicam ter razrednemu boju – ustvarjanje filmov je zanj politično dejanje.
Saleh v filmu Možje na soncu pripoved nenavadno, a učinkovito preprede s časovnimi skoki, flashbacki, mestoma sanjarijami (blodnjami?), in vplete tudi arhivsko gradivo, pri čemer se izkaže za mojstra montaže (s filmsko poezijo nabitega) realizma in eksperimenta. Saleh zgodbo, ki se dogaja kakšno desetletje po nakbi leta 1948, vešče prenese v kontekst časa produkcije tako, da alegorična razsežnost filma odraža sodobne okoliščine. Sam je o nastajanju filma dejal: »Moje namere ter interpretacija knjige in njenih protagonistov so se spremenile v luči tragičnih dogodkov v regiji junija 1967 in septembra 1970. V zadnji verziji scenarija sem hotel poudariti element bega, danes značilnega za Bližnji vzhod. Trije protagonisti treh generacij, ki predstavljajo tri stopnje istega kolektivnega problema, se odločijo ubežati življenjskim razmeram, da bi poiskali, kar vsak izmed njih vidi kot osebno rešitev. A konec je zelo drugačen od njihovih pričakovanj: kolektivna tragedija ne dopušča osebne rešitve. In to lekcijo nas zgodovina uči vsak dan.« (Tahar Cheriaa, Tewfik Saleh, Dossiers du cinéma: Cinéastes, Pariz 1971)
Danes (s spet posodobljenega gledišča) zaključni prizor, ki v spomin prikliče epigraf filma, odzvanja še zlasti bridko: »Oče mi je nekoč rekel: človek brez domovine ne bo imel groba v zemlji. In prepovedal mi je oditi.« Kdo bo obležal na smetišču zgodovine in koga bo požrla zemlja?
– Varja Močnik, Mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema
Film sta leta 2023 restavrirala World Cinema Project/The Film Foundation in Cineteca di Bologna v sodelovanju z National Film Organization in družino Tewika Saleha. Posebna zahvala: Mohamed Challouf in Nadi Nekol Nas. Finančna sredstva je zagotovila Hobson/Lucas Family Foundation. Za 4K restavracijo filma, leta 2023 zaključeno v laboratoriju L’Immagine Ritrovata, so uporabili duplikat negativa, ki ga hranijo v Bolgarskem državnem filmskem arhivu.