iz prve roke
»Pred kakšnimi desetimi leti sem se na belgijskih ulicah začel približevati naključnim mimoidočim in jih molče snemati. Ko sem upravljal s kamero, sem čutil čudno, vznemirljivo mešanico sramu in moči. Gradivo sem dal na stran in se k njemu vrnil nekaj let pozneje. Tokrat sem želel bolje razumeti razmerje moči ter raziskati napetost, ki je nastala med tistimi srečanji. Poleg tega me je zanimalo, kakšno stopnjo intimnosti je mogoče doseči s takšnim pristopom. Kaj se zgodi, ko muha na zidu postane muha v sobi? Projekta sem se torej lotil bolj resno ter se z ulice preselil pred hišne pragove. V nasprotju z mojimi zgodnjimi uličnimi poskusi so imeli ljudje zdaj možnost pobega, saj so lahko kadarkoli zaprli vrata, poleg tega pa smo ustvarili enotno prizorišče za vsa srečanja. Začel sem si postavljati zelo stroga pravila. Eno od njih je bilo, da ne smem nikoli govoriti ali uporabljati neverbalne komunikacije. Če sem to pravilo prekršil, sem moral posnetke izbrisati. Na začetku so me ljudje na primer spraševali, ali sodelujem z določeno televizijsko hišo, in ko sem prikimal v odgovor, je vsa napetost v trenutku izginila. Drugo pravilo je bilo, da mora oseba, ki odpre vrata, usmerjati srečanje. Ljudje, ki sem jih snemal, so morali imeti glavno besedo, oni so odločali, kaj se bo zgodilo in kdaj moram ustaviti kamero. Tretje pravilo pa je bilo, da sem se omejil na običajne ljudi v običajnih okoljih. Velika večina sodobnih dokumentarcev, tudi tistih, ki nosijo oznako ‘ustvarjalni’ ali ‘umetniški’, obravnava neobičajne subjekte z običajnimi sredstvi. Svojim protagonistom, pa naj gre za slavne pevce, eksotične subkulture ali zatirana ljudstva, sledijo kot kakšni zvesti psi. Avtor je brez glasu. Z Možem in kamero sem se hotel upreti tej dokumentarni formuli.«
– Guido Hendrikx
kritike
»Za zavajajoče preprostim naslovom se skriva igriv filmski eksperiment: Guido Hendrikx izvirno premiso drzno razvije v intriganten, vznemirljiv razmislek o dokumentarnem ustvarjanju, sodelovanju, človeški naravi in moči molka. /…/ Gledalec ima občutek, kot bi na planetu pristal nezemljan, ki zdaj tiho proučuje okolico in človeško prebivalstvo. Tu so odmevi filmov Pod kožo (Under the Skin, 2013) in Smrt v očeh (Peeping Tom, 1959). Snemalčeva tišina je zlovešča, njegovi nameni pa neznani. Gre morda za nekakšno zlohotno prikazen? Gledalec mora sklepati sam, saj Hendrikx ne izda ničesar. /…/ Film Mož in kamera nas navda s tistim vznemirljivim občutkom, ko želimo vedeti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku in kako daleč bo vse skupaj šlo. /…/ To bi lahko bila najbolj nežna zgodba o ‘vdoru v dom’, kar jih je bilo kdaj posnetih. /…/ Film se v svojem kratkem času trajanja sprehodi od nelagodja do pomiritve, od nezaupljivosti do tople dobrodošlice, gledalec pa dvorano zapusti pod nekakšnim čudno pomirjujočim urokom in opremljen z veliko snovi za razmišljanje.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Film Mož in kamera odpira vprašanja o strahovih, domnevah in pričakovanjih, ki se pojavijo, ko se nerazložljivo znajdeš pred objektivom kamere. Gre morda za observacijski dokumentarec v njegovi najbolj pristni obliki? Delo je škoda razčlenjevati, saj – kot pravi promocijsko gradivo – manj ko o njem vemo, bolje je; toda tu je toliko stvari, o katerih je vredno razmišljati. Film je neroden, smešen, nelagoden in skrivnosten. /…/ Moža in kamero bi bilo preveč lahko zavreči kot prazno provokacijo. Film je brez dvoma sporen: ni prijetno, ko ti neznanec usmeri kamero v obraz. Opazujejo te in snemajo – za koga? Tudi empatični gledalci se lahko počutimo neprijetno: naš pogled je neizprosno uperjen v zmedene neznance in tako kot režiser jim ne odgovarjamo, da bi jih pomirili. Namesto da bi se počutili kot pasivni opazovalci, ki neopaženi motrimo življenja drugih – kot omogočajo številni dokumentarni filmi –, se moramo soočiti z lastnim presenečenjem, zmedenostjo in ranljivostjo.«
– Sophie Brown, Sight and Sound
»Hendrikx si prizadeva za nekaj globljega od smeha – odzivi, ki jih ujame, bodo gledalca poučili o človeštvu. /…/ Moža in kamere ne smete zamuditi, še posebej ne tisti s poglobljenim teoretičnim zanimanjem za dokumentarni film kot žanr.«
– Kaleem Aftab, Cineuropa