zgodba
Na začetku dvajsetega stoletja so pripadniki plemena Osage na svojem ozemlju v Oklahomi odkrili nafto in čez noč postali najbogatejše ljudstvo na svetu. Njihovo bogastvo pa je kmalu pritegnilo pozornost belih priseljencev …
Lokalni vplivnež William Hale velja za prijatelja staroselcev. Ko se iz velike vojne vrne njegov nečak Ernest, ga Hale nagovori, naj se zbliža s premožno Mollie …
iz prve roke
»Z Ericom [Rothom] sva uživala pri pisanju prve različice scenarija. Imela je vse trope vesterna – žanra, s katerim sem odraščal – in zelo me je mikalo, da bi šel v to smer. Toda pomislil sem: edina oseba, ki lahko poleg Mollie Burkhart v zgodbo vnese dušo, je njen mož Ernest, to pa zato, ker sta zaljubljena. Šli smo v Oklahomo, v naselbino Gray Horse, kjer so nam pripadniki plemena Osage pripravili veliko večerjo. Neka ženska je vstala in rekla: ‘Veste, Ernest in Mollie sta se imela rada. Ne pozabite tega. Imela sta se rada.’ Pomislil sem: Uau! To je zgodba! /…/ Bilo bi preprosto narediti nekakšno detektivko, toda teh imamo že dovolj. Hotel sem raziskati nekaj drugega.«
– Martin Scorsese
»Ogledali smo si nekaj filmov z Montgomeryjem Cliftom: Dedinjo, Prostor na soncu, Rdečo reko. /…/ To je bila vrnitev k velikim epskim filmom iz štiridesetih let, z zelo sprevrženo, nenavadno ljubezensko zgodbo v svojem središču.«
– Leonardo DiCaprio
kritike
»Pripoved o pohlepu in nasilju z izjemno Lily Gladstone v glavni vlogi se izkaže za Scorsesejev pozni vrhunec. /…/ V napeti, razburljivi, dih jemajoči zadnji tretjini – vključno z duhovitim in ganljivim epilogom – Morilci cvetne lune postanejo več kot revizionistični vestern, več kot uničujoča ljubezenska zgodba in celo več kot klasični gangsterski film. Postanejo film Martina Scorseseja – in večje pohvale si ni mogoče zamisliti.«
– Jessica Kiang, Sight and Sound
»Scorsese je [v nekem intervjuju] dejal, da čuti, kako se njegov čas izteka, ravno ko je začel odkrivati nove, vznemirljive možnosti medija. A če so Morilci cvetne lune ‘pozni film’ – delo režiserja, ki se zaveda, da morda zadnjič sedi za kamero –, potem gre manj za litanije kot za gromki krik častitljivega mojstra, ki film spremeni v dejanje pričevanja. To je besen tour de force, ki nas prisili, da se soočimo z nizom dogodkov, toliko bolj uničujočih prav zaradi pozabe, v katero so utonili. /…/ Film pripada Lily Gladstone. Mollie je ultimativna priča, njeno neomajno dostojanstvo, s katerim prenaša vse vrste izdaj, pa je najosupljivejši vidik Morilcev cvetne lune. Ko se odvrti zaključna špica, nam v spominu ostaneta dva obraza: Scorsesejev, ko v ganljivem cameo nastopu izreče zadnje besede, in obraz Lily Gladstone, na katerem se izriše vse zlo, ki ga je Mollie pretrpela. Mollie ne potoči niti solze; Morilci cvetne lune niso pogreb. To je obtožba.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Morilci cvetne lune so pretresljiva, na trenutke osupljivo mračna kriminalka o resničnem zločinu, ki zaradi srhljivih podrobnosti deluje že skoraj kot grozljivka.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Morilci cvetne lune so monumentalno dolgo delo, ki se razvija v počasnem tempu, vendar natančno ve, kam je namenjeno, in ne zapravi niti sekunde. To je elegantno vijugast film stare šole, takojšnja ameriška klasika; skoraj steinbeckovski v svoji pozornosti do detajlov in pravičniškem besu. /…/ Scorsese splete alternativni mit o rojstvu Amerike. Morilci cvetne lune se odigrajo kot mogočna, črno-črna tragedija o tem, kako je bil Zahod v resnici osvojen, raj pa je prikazan kot travnata pustinja, kjer je edini sadež surova nafta, kri na tleh pa seme za prihodnost.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Morilci cvetne lune, zasnovani kot nekakšen velikopotezni ep, ki v spomin prikliče čase ambiciozne filmske ustvarjalnosti sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let, so v svojem srcu ljubezenska zgodba. So pa tudi whodunnit, vendar brez poenostavljenih rešitev; zelo mračna različica vesternov stare šole; film, v katerem igralec, čigar talent prepogosto zasenči njegova slava, odigra najboljšo vlogo v karieri; nadaljevanje edinstvenega petdesetletnega sodelovanja dveh umetnikov/sosedov iz Male Italije; a tudi obtožba belske nadvlade nekoč in danes. Predvsem pa gre za film Martina Scorseseja, poln spoštovanja do kulture, ki je preživela strašno travmo, posejan z dramatičnimi preobrati, filmskimi referencami ter premisleki o meji med svetim in profanim. In seveda: Morilci cvetne lune so mojstrovina.«
– David Fear, Rolling Stone
»Ljubezen ne sme biti v napoto profitu. Vedela je, da se je z njo poročil zaradi denarja, da je volk, da v njej vidi kazino in da igra dvojno igro, a ga je kljub temu podcenila. Podcenila je pohlep, lakomnost, požrešnost, podcenila je brezobzirno in brezvestno nasilje, ki je vgrajeno v pohlep, podcenila je rasizem, korupcijo in mizoginijo, podcenila je kapitalizem, njegovo razlaščevalno, parazitsko, destruktivno, teroristično, apokaliptično moč, in podcenila je genocidno brutalnost »manifestne usode« in zlobno banalnost »ameriške izjemnosti«, ki sta poganjali razmah ameriškega kapitalizma. In ja, precenila je ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma – izkoriščanje, izkoriščanje, izkoriščanje. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film Morilci cvetne lune ima nenavadno strukturo kriminalke, v kateri so vnaprej znani tako morilci, kot žrtve, s čimer ustvarja skrajno nelagoden občutek prisostvovanja drsenju plazu. Prisotni so tudi elementi vesterna in detektivke, hkrati pa gre za družbeno fresko, veličasten portret neke skupnosti skozi širok zgodovinski zamah. Na resnični zgodbi temelječe delo je tudi luciden esej o tem, da je v jedru prvotne akumulacije kapitala ZDA, v bistvu nasilje v obliki prevar, izsiljevanj, razlastitev in umorov.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija