»Kdo je, kaj je, od kod je prišel, je bitje z drugega sveta, je čudak, je nevaren, pameten, neumen, prijazen s svojimi starši, pristen, zlagan, nor, zdrav, moški, ženska, robot – kaj je to?«
iz prve roke
»Bowieja ni mogoče definirati. Lahko ga le doživimo. Zato smo si Moonage Daydream zamislili kot edinstveno filmsko izkušnjo. /…/ Z Bowiejem sem imel priložnost ustvariti neke vrste vodič, kako živeti zadovoljujoče in izpolnjujoče življenje v enaindvajsetem stoletju. V marsičem je šlo za nekakšno sporočilo mojim otrokom, ki ga v prvih sedeminštiridesetih letih življenja nisem znal ubesediti ali udejanjiti. Film sem namenil svetu, vendar je hkrati zelo oseben.«
– Brett Morgen
kritike
»Hitro postane jasno, da en sam film ne bo dovolj, da bi ujeli tega kameleona. Zato se Morgen raje odloči za dih jemajočo večmedijsko doživetje, ki jo ohlapno povezuje breztelesna pripoved, sestavljena iz pogovorov z Bowiejem v času njegovega življenja. Gre za prvinsko čutno popotovanje z osupljivim zvokom /…/, ki kar kliče po velikem platnu /…/. Spretna in navdušujoče nekonvencionalna predstava.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Film Moonage Daydream izpusti številna ključna dejstva in preskoči mnoge pomembne mejnike /…/. Toda hladno seksi enigmi, kdo je David Bowie v resnici bil, se približa bolj, kot bi pričakovali. /…/ Morgen je sam sestavil soundtrack, koncertni prizori pa imajo sonično moč, ki je nismo vajeni. Da bi doživeli transcendentnost pesmi All the Young Dudes, seveda ne gremo gledat dokumentarca. Prav gotovo pa se s takšnim namenom odpravimo na koncertni film – in Moonage Daydream je nekakšen hibrid: halucinacijski jukebox dokumentarec z ubijalskim podtekstom. /…/ Če ima film Moonage Daydream kakšno temo, potem je to misel, da se je David Bowie v iskanju samega sebe nenehno spreminjal. In da evolucija, o kateri je govoril, ni bila izraz ‘moderne’ (ali mod) senzibilnosti, kot si radi predstavljamo. Živimo v času, ko lahko človek spremeni skoraj vse pri sebi. Naša identiteta se zdi fluidnejša kot kadarkoli prej – in David Bowie je bil utelešenje tega. A bolj ko v filmu poslušaš in gledaš Bowieja v vseh tistih različnih preoblekah, bolj vidiš le enega samega človeka: ne kameleona, ampak iskalca. Spremembe, ki jih je doživljal /…/, so spremembe, skozi katere gremo vsi. Kot pravi pesem Moonage Daydream: življenje je zelo podobno rokenrolu. Živimo le trenutek, in ta trenutek bo kmalu minil. A lepo je, dokler traja.«
– Owen Gleiberman, Variety
»V filmu Nicolasa Roega Mož, ki je padel na Zemljo (The Man Who Fell to Earth, 1975) je slaven in pogosto citiran prizor, v katerem je Bowiejev lik /…/ hipnotiziran ob množici televizijskih zaslonov /…/. Prizor je ne nazadnje znan tudi zato, ker se je skladal z Bowiejevo resnično sposobnostjo vsrkavanja in preoblikovanja naraščajočega medijskega kaosa poznega dvajsetega stoletja. Sumimo pa, da je to tudi referenčna točka za Morgenov Moonage Daydream, čudovito maksimalistični, pogosto psihedelično prenasičeni rafal Bowiejeve glasbe, slik, idej, vplivov in intervjujev, nastalih v več kot petdesetih letih njegove kariere.«
– Sam Davies, Sight & Sound
»Film Bretta Morgena /…/ postreže z dovolj idejami in jukstapozicijami, vznemirljivimi posnetki nastopov v živo in preprosto s toliko Bowieja, da gre za doživetje, ki ga je treba pohlepno zaužiti v nabito polni kinodvorani.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Moonage Daydream, ki ga je posnel Brett Morgen, avtor sijajnega dokuja o Kurtu Cobainu (Cobain: Montage of Heck), tako hiperaktivno, tako ekscesno, tako baročno, tako halucinantno, tako orgiastično, tako nezemeljsko, tako psihedelično in tako imerzivno dokumentira in kolažira multimedijsko odisejado Davida Bowieja, da izgleda kot igrani film, v katerem Davida Bowieja igra David Bowie, ultimativni vsemirko. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Da, tako kot Bowie je tudi Morgen sprejel kaos sveta, s tem pa dosegel nekaj, kar dokumentarcem, polnim faktičnosti in govorečih glav, navadno uide iz prijema – ujel je tudi in predvsem tisto, kar se skriva pod, nad in za tako imenovanimi dejstvi. Davida Bowieja zato po dobrih dveh urah morda res ne spoznamo v celoti, ga pa zato začutimo. Morgenu je skozi nekonvencionalni dokumentarec, ki se velik del bolj kot biografija gleda kot eksperimentalen ali znanstvenofantastičen film, uspelo odpreti vrata ali vsaj zvrtati kukalo v Bowiejevo razmišljanje in ustvarjanje.«
– Anže Lebinger, Dnevnik
»Izvrstna montaža prepleta arhivske posnetke Bowijevih nastopov, videospotov, zakulisja, televizijskih in drugih intervjujev. Ti govorijo sami zase – Moonage Daydream je dovolj inteligenten film, da ve, da si pri portretu take ikone ne more privoščiti ničesar podobnega klasičnemu dokumentarnemu pristopu – kakšnega pripovedovalca ali intervjujev … /…/ Sporočilo je jasno: Bowie je več kot samo glasbenik, rokovski zvezdnik, Bowie je ena ključnih osebnosti 20. stoletja, mejnik popkulture in hkrati njena definicija./…/ Morda je največja šibkost filma njegov največji adut – Bowie sam. Čeprav so pri reviji The Rolling Stone v zvezi s tem upravičeno zapisali, da je film Bretta Morgna za žanr glasbenega dokumentarca prelomen, je Bowie, kot rečejo Angleži, ‘večji od življenja’ – in vprašanje je, ali ga lahko kakšen film v tem sploh dohiti. Ali lahko kateri koli film zadovolji njegove oboževalke in oboževalce, ki od januarja 2016 v popkulturnem prostoru čutijo praznino, ki jo je pustil za sabo? Za vse druge pa bržkone velja: če doslej po kakšnem čudežu še niste bili zaljubljeni v Bowija, boste po tem filmu zagotovo.«
– Tina Poglajen, Radio Slovenija