zgodba
Med 16. in 18. junijem leta 1967, na samem začetku prelomnega »poletja ljubezni«, se je v kalifornijskem Montereyju odvil zgodovinski Monterey International Pop Festival. Na tridnevnem glasbenem festivalu so svoje kariere z velikim pokom začeli Jimi Hendrix, Janis Joplin in Otis Redding. A to je bila le peščica na vrtoglavem seznamu nastopajočih, ki je vključeval imena kot Simon in Garfunkel, The Mamas & the Papas, The Who in The Byrds, očeta južnoafriškega jazza Hugha Masekelo in nepozabnega Ravija Shankarja.
Pionir direktnega filma D. A. Pennebaker je v značilni véritéjski maniri – in s snemalno ekipo, ki je vključevala velikana dokumentarnega filma Alberta Mayslesa in Richarda Leacocka – ovekovečil legendarne trenutke glasbene zgodovine. Od razbijanja kitare Peta Townshenda, kitarista in pevca skupine The Who, do Jimija Hendrixa, ki med pesmijo Wild Thing svojo kitaro na odru zažiga.
iz prve roke
»Zgodilo se je nekaj, česar na koncertih navadno ne srečate. Glasbeniki so igrali, nato pa sedli med občinstvo in gledali nastope drugih. Tu ni šlo za posel in profit, bilo je, kot bi se zbrala skupaj cela vaška skupnost. Ko sem stal na odru in gledal v množico, sem bil priča zlivanju San Francisca in Los Angelesa, ki opazujeta glasbo drug drugega, z zanimanjem, v želji, da bi jima bila všeč. Bilo je neverjetno. Bili smo na pragu nečesa novega. Nenadoma smo lahko začutili, da se pravkar rojeva povsem nova glasba.«
– D. A. Pennebaker
kritike
»Gre za bržkone prvi rokovski dogodek, ki je bil posnet sistematično in v simpatizerskem duhu, z razumevanjem glasbe in njenega kulturnega pomena, in potemtakem lahko rečemo, da gre za rojstvo rokumentarca. /…/ Čeprav za vrhunca festivala in filma navadno veljata Hendrixovo zažiganje in razbijanje kitare ter ekstatični nastop Janis Joplin v elegantni, prav nič hipijevski obleki, danes morda še bolj izstopata vrhunski predstavi Shankarja in Allaja Rakhe v 17-minutni sekvenci filma, kjer med prvo polovico ne vidimo glasbenikov, temveč je kamera povsem osredotočena na publiko, ki je v stanju kemične ali čustvene vznesenosti povsem očarana nad magijo indijskih mojstrov.«
– Ehsan Khoshbakht, katalog festivala Il Cinema Ritrovato
»V filmu Monterey Pop so glasba in njenih 50 ali 90 tisoč privržencev kot nekakšna čudovita skrivnost – čudovita zato, ker kljub temu, da jo vsi poznajo, še vedno vzbuja razburljiv občutek odkritja. Pennebakerjeva vizija dogodka iz leta 1967, premierno prikazana leto kasneje, je bistveno prispevala k prepričanju potencialnih organizatorjev, nastopajočih in publike, da je glasba najboljši način za kanaliziranje energije kontrakulture, ki se je tedaj pokazala za k sreči neizogibno, a je bila hkrati že pod udarom.«
– Robert Christgau, The Village Voice