zgodba
»Preveč dobrih stvari je nekaj čudovitega.«
– Liberace
Pred Elvisom Presleyjem, pred Eltonom Johnom, Madonno in Lady Gaga je bil Liberace: virtuozni pianist, veliki zabavljač ter ekstravagantni odrski in televizijski zvezdnik. Film, ki ga je režiser Steven Soderbergh razglasil za svojega zadnjega, je bil na letošnjem festivalu v Cannesu sprejet z velikim navdušenjem, kopico pohval pa sta požela tudi igralca Michael Douglas in Matt Damon.
Hotel Hilton v Las Vegasu, poleti leta 1977. Lee, bolj znan kot Liberace, nastopa pred razprodano dvorano. Ko po predstavi v njegovo garderobo vkoraka čedni mladenič po imenu Scott Thorson, je privlačnost takojšnja. Moška se kljub veliki razliki v letih in različnima življenjskima zgodbama zapleteta v skrivno petletno ljubezensko razmerje. Film, posnet po Thorsonovem avtobiografskem romanu, nas popelje v zakulisje te viharne romance.
zanimivosti
Wladziu Valentino Liberace, Lee za prijatelje in Walter za družino, se je rodil leta 1919 v ameriški zvezni državi Wisconsin poljski materi in italijanskemu očetu. Med petdesetimi in sedemdesetimi leti je zasedal prvo mesto med najbolje plačanimi svetovnimi estradniki, občinstvo (v glavnem žensko) pa ga je oboževalo. Zaslovel je s svojim značilnim glasbenim slogom, ki ga je sam imenoval »pop s ščepcem klasike«. Znan je bil po ekstravagantnih kostumih in nepogrešljivem svečniku, ki je krasil pokrov njegovega klavirja. Zamisel za svečnik, ki je kasneje postal njegov zaščitni znak, je dobil po ogledu biografskega filma o Chopinu Nepozabna pesem (A Song to Remember), ki ga je leta 1945 posnel Charles Vidor.
Skozi vso Liberacejevo kariero je javnost ugibala o njegovi spolni usmerjenosti. V petdesetih letih je zvezdnik zmagal v tožbi proti londonskemu časopisu, ki je namigoval na njegovo homoseksualnost. Liberace je še v osemdesetih ohranjal iluzijo o svoji heteroseksualnosti. Razmerje s Scottom Thorsonom je zanikal do svoje smrti leta 1987.
Film so posneli v Los Angelesu, Palm Springsu in Las Vegasu. Številne lokacije, prizorišča, kostumi in predmeti so v neposredni povezavi z Liberacejem. Snemali so v njegovem losangeleškem domovanju, v poštnem centru v Zahodnem Hollywoodu, kjer se je Scott Thorson zaposlil po koncu razmerja, v cerkvi v Palm Springsu, kjer je potekala pogrebna slovesnost, ter na odru hotela Las Vegas Hilton, kjer je Liberace nastopal. Debbie Reynolds, ki v filmu odigra vlogo zvezdnikove matere, je bila v resničnem življenju petintrideset let njegova prijateljica.
iz prve roke
»Nisem hotel posneti biografskega filma v tradicionalnem pomenu besede. Nisem hotel narediti ene izmed tistih reči, pri katerih štirje igralci upodabljajo lik v različnih življenjskih obdobjih. Prijatelj mi je priporočil knjigo in to je rešilo vse moje težave. Matt [Damon] postane tisti, ki gledalca vodi skozi zgodbo – kot Alice, ki ji sledimo v zajčjo luknjo. Naenkrat smo imeli zgradbo, obdobje in predvsem lok njunega razmerja. /…/ Eden izmed razlogov, zakaj sta me knjiga in zgodba pritegnili, je bil, da pogovori [med Liberacejem in Scottom] na določeni točki postanejo takšni, kakršne imajo vsi pari. Kar je pri tem nenavadno, pa je seveda okolje, v katerem se ti pogovori odvijajo. Ampak njun odnos smo jemali resno, saj sem na podlagi raziskav, ki smo jih opravili, čutil, da je šlo za resno razmerje. Zatrdno sem bil odločen, da ne bomo karikirali niti likov niti razmerja. /…/ Ljudje morajo vedeti, da Liberace ni bil neumen. Bil je resno nadarjen, izurjen glasbenik in rojen zabavljač. Imel je sposobnost, kakršno imajo redki, in pomembno je, da gledalci to vidijo – v nasprotnem primeru gre zgolj za karikaturo. /…/ [Film Moje življenje z Liberacejem] mi je ponudil izvrstno priložnost, da sem lahko izrazil spoštovanje do tiste vrste filma, ki sem ga gledal vse življenje, a ga nikoli nisem imel priložnosti posneti: gre za neke vrste melodramo, nekaj v slogu Douglasa Sirka, filmov Bulvar somraka (Sunset Blvd.), Vse o Evi (All About Eve) in Dolina lutk (Valley of the Dolls).«
– Steven Soderbergh, režiser
portret avtorja
Steven Soderbergh (1963, Atlanta) je po končani srednji šoli delal kot samostojni montažer, režiral kratke filme in pisal scenarije. Leta 1989 je prejel zlato palmo za svoj celovečerni prvenec Seks, laži in videotrakovi (Sex, Lies, and Videotape) ter tako s šestindvajsetimi leti postal najmlajši zmagovalec v zgodovini prestižnega festivala v Cannesu. Leta 2001 so njegovi Preprodajalci (Traffic) osvojili štiri oskarje, vključno z oskarjem za najboljšo režijo, Erin Brockovich pa pet nominacij in oskarja za najboljšo glavno žensko vlogo. Podpisal se je tudi pod trilogijo Oceanovih enajst (Ocean’s Eleven, 2001), Oceanovih dvanajst (Ocean’s Twelve, 2004) in Oceanovih trinajst (Ocean’s Thirteen, 2007) ter pod filme Kafka (1991), Daleč od oči (Out of Sight, 1998), Solaris (2002), Zgodilo se je v tovarni punčk (Bubble, 2005), Che (2008), Romanca na poziv (The Girlfriend Experience, 2009), Izdana (Haywire, 2011), Kužna nevarnost (Contagion, 2011), Vroči Mike (Magic Mike, 2012) in Stranski učinki (Side Effects, 2013). Soderbergh rad raziskuje različne filmske zvrsti in eksperimentira z novimi snemalnimi tehnikami. Za njegov obsežni opus je značilno, da visokoproračunske uspešnice, v katerih praviloma nastopajo velike zvezde, kombinira z manjšimi, bolj osebnimi filmi. Filme, ki jih režira, praviloma tudi sam posname in montira.
kritike
»Tisto, kar pri igri, scenariju /…/ in režiji navduši, je, da vsi težijo k zadržanosti – kljub temi, ki je večja od življenja in kljub senzacionalističnim potencialom zgodbe. Zato je film namesto grotesknega šova čudakov ljubeče zabaven in obenem presenetljivo ganljiv. Ne nazadnje govori o potrebi po ljubezni, osamljenosti in pogubnem učinku, ki ga imajo na razmerje slava, denar in nezmožnost živeti svoje življenje na odkrit način. Čeprav je morda težko verjeti, da je nekdo kot Liberace kdajkoli obstajal – kaj šele da je bil izjemno priljubljen zvezdnik, za katerega se večini niti sanjalo ni, da je gej –, v filmu deluje kot popolnoma verjeten človek, ki je imel težave z ločevanjem med resničnostjo in iluzijami, za katere je na vsak način hotel, da jim njegovi oboževalci verjamejo. In prav v tem smislu film ne le pove nekaj o obdobju, ki ga opisuje (in širše: o naših s slavo obsedenih časih), ampak v tematskem pogledu spominja na Državljana Kana.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Film je očarljiv, tvegano nekorekten, neverjetno gledljiv in preprosto osupljiv. /…/ Kot črna komedija in portret zvezdniške osamljenosti je Moje življenje z Liberacejem izjemno eleganten in učinkovit, Damon in Douglas pa nam postrežeta z vrhunsko zabavnim nastopom.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Moje življenje z Liberacejem je šovbiznis biografija o – brez posebnega vrstnega reda – spolu, seksu, moči, profesionalizmu, nastopanju, zanikanju, zatajevanju, vlogi gledalca in prikrivanju spolne usmerjenosti. /…/ film spaja varčni slog in osredotočeno inteligenco režiserja, snemalca in montažerke s svetom umetnika, ki ga opredeljuje nezmernost. Rezultat je izjemno zabaven. /…/ Soderbergh začrta potek razmerja – ekstatičen seks, obdobje intimnosti, melodramatičen padec v nemilost – z duhovitostjo, varčnostjo in odmerkom ironije à la Douglas Sirk.«
– Amy Taubin, Film Comment
»Kritiki skušajo pogosto najti zabavne primerjave, da bi pojasnili bistvo filma. Za Moje življenje z Liberacejem bi bilo to najbrž Mommie Dearest sreča Salò ali 120 dni Sodome. Soderbergh zaključi film na izjemno eleganten način, ko na vprašanje, kako se izogniti depresivnemu koncu, odgovori z rešitvijo, na katero bi bil ponosen Derek Jarman.«
– Roger Clarke, Sight & Sound
»/…/ saga, ki nekako uspe združiti zadovoljivo opolzko in razgaljajočo biografijo iz sveta šovbizisa, skrajno toksično gejevsko romanco ter svarilno parabolo o možnostih in omejitvah telesa.«
– Jason Anderson, Cinema Scope
»Moje življenje z Liberacejem ne vzame pod drobnogled le ljubezenske afere, temveč tudi specifične kulturne okoliščine. (Film s svojimi ostrimi, pa vendar nikoli didaktičnimi opažanji nadaljuje z neizmerno zabavnimi družbenimi raziskavami, ki so prisotne v drugih Soderberghovih nedavnih triumfih: Vročem Miku /…/ in Stranskih učinkih /…/.) /…/ To je film (naj bo Soderberghov zadnji ali ne) o potrebi: po ljubezni, seksu, oblasti, lažeh – po več in še več.«
– Melissa Anderson, Artforum
»Moje življenje z Liberacejem pod vpadljivimi krznenimi plašči, svetlikajočimi se umetnimi dragulji in zlobnimi pripombami razkriva ganljivo gejevsko ljubezensko zgodbo iz časov, ko si nihče v svetu ameriške zabavne industrije ni drznil razkriti svoje homoseksualnosti. /…/ Scenarij je poln duhovitih enovrstičnic, razmerje pa obravnava s spoštovanjem. Kljub svojemu skrivnemu ljubezenskemu odnosu se Liberace in Scott izkažeta za le še enega v množici parov, ki se pogajajo o mejah svojega razmerja /…/.«
– Allan Hunter, Screen Daily
»Zrežiran v slogu, ki bi ga lahko opisali kot naturalizirani Baz Luhrmann, s pristopom, ki tu in tam spomni na Mela Brooksa.«
– J. Hoberman, Artinfo
»Moje življenje z Liberacejem je zgodba o ljubezni, življenju znotraj večletne ljubezenske zveze, njenih težavah, dolgočasju in bolečini. Soderberghovo delo torej ni le zabavno, humorja polno proučevanje dekadentne ekscentričnosti pokojnega zvezdnika, temveč tudi raziskovanje medčloveških odnosov, h katerim z vso svojo izjemnostjo prispevata tudi Damon in Douglas.«
– Lucija Šuštar, PlanetSiol
»Liberace je svojo slavo nosil kot kostum in nanjo je igral s tako lahkoto kot na klavir. Toda ko ga gledate, se vprašate: kako to, da ga je publika tako ljubila? Kako to, da je ni motila njegova homoseksualnost? Ali bolje rečeno: kako to, da ni verjela, da je gej? Je v njem videla to, kar vernice vidijo v duhovniku – moškega, ki se je odpovedal ženskam, da bi se lahko v celoti posvečal svoji publiki, svoji vernici? Ali pa se je le bala priznati, da tako uživa vgejevskem šovu, gejevski ikonografiji, gejevskem blišču, gejevskem popu? “Ljudje vidijo le to, kar hočejo videti,«” dahne Liberace, ki je živel tako, kot da mu je slava usojena – in izgledal kot parodija slave.« ZA+
– Marcel Štefančič. jr., Mladina