Nekoč uspešna manekenka Susan (Willeke van Ammelrooy) na svoji razpadajoči, a idilični kmetiji nudi dom ekscentrični druščini ranjenih duš. Narkoleptična Julie večino časa prespi. Bivši modni fotograf in agorafobni voajer Albert prebiva v omari. Nimfomanki Sandra in Olga pa se brezskrbno kratkočasita z umori, saj vesta, da bodo vsi sumi padli na čudaško Piet, ki biva na drugem bregu drenažnega jarka.
V šestdesetih letih sta se v zibelki svobodnega seksa našla študenta novoustanovljene amsterdamske filmske akademije, Surinamec Pim de la Parra in Nizozemec Wim Verstappen. Ustanovila sta produkcijo $corpio Films (1965–1978), da bi pod njenim okriljem – po navdihu francoskih novovalovcev in ameriških eksploatacijskih gurujev – snemala neodvisne, avtorske filme, ki bi bili hkrati komercialne uspešnice. Ustvarila sta nizozemski val seks filmov, katerega razvpiti sloves jima je prinesel sodelovanja s Sylvio Kristel, Martinom Scorsesejem in, potem ko ju je toplo priporočil sam Truffaut, s Hitchcockovim hišnim skladateljem Bernardom Herrmannom. Njun najbolj divji in odbit labodji spev Moje noči s Susan, Olgo, Albertom, Julie, Piet in Sandro je sprevrženo komičen seksualni psihotriler in pravi skriti biser kultnega filma sedemdesetih let.
»Po zaslugi Scorpio produkcije so se Nizozemci zavedli, da nizozemski filmi obstajajo in da so vredni ogleda. /…/ Brez Pima in Wima tudi mojih filmov ne bi bilo.«
– Paul Verhoeven
»Moje noči iz leta 1975 zasedajo v primerjavi s predhodniki še bolj dvoumno pozicijo na spektru med seksploatacijskim in umetniškim filmom /…/. Kljub naslovu, ki nemudoma spomni na filme Russa Meyerja, so Moje noči bližje bukoličnemu psihoseksualnemu vročičnemu snu filmov Črni mesec Louisa Malla in Rekviem za vampirja Jeana Rollina. /…/ To je disfunkcionalna odrasla pravljica o sfiženi podeželski idili.«
– James Gent, We Are Cult