zgodba
Sedemdesetletna Mahin od moževe smrti in hčerinega odhoda v Evropo živi sama v teheranskem predmestju – dokler se nekega dne ne odloči, da bo prekinila samsko rutino in oživila svoje ljubezensko življenje. Naključno srečanje se hitro razvije v nepredvidljiv in nepozaben večer …
portret avtorjev
Maryam Moghaddam se je rodila v Teheranu in diplomirala na šoli za uprizoritvene umetnosti v Göteborgu. Igrala je v različnih švedskih gledališčih in nastopila v več iranskih filmih, med drugim v Zagrnjeni zavesi (Pardé) Jafarja Panahija in Kambuzie Partovija.
Behtash Sanaeeha se je rodil v Širazu. Njegov prvi celovečerec Ehtemal-e baran-e asidi (2015) so predvajali na več kot tridesetih mednarodnih festivalih.
Njuno sodelovanje se je začelo leta 2015, ko se je Maryam Moghaddam kot soscenaristka podpisala pod Sanaeehov prvenec. Leta 2021 sta skupaj zrežirala film Balada o beli kravi (Ghasideyeh gave sefid), ki sta ga predstavila v tekmovalnem programu Berlinala.
iz prve roke
»V bližnjevzhodnih državah, kjer vladajo verske ideologije, ženske veljajo za drugorazredne državljane. Prikrajšane so za številne pravice, svojo identiteto pa lahko uveljavljajo le prek moških v svojem življenju. /…/ Iranke se že vrsto let borijo proti nepravičnim zakonom, kot je obvezna nošnja hidžaba. Odnosi z nasprotnim spolom so ves čas pod strogim nadzorom. Situacija se še bolj zaplete, ko se ženska odloči živeti sama kot na primer naša junakinja Mahin. /…/ Moja najljubša torta pripoveduje o ženski, ki skuša ohraniti neodvisnost v tradicionalni družbi. Mahin se mora soočati z očitki in grožnjami religiozne in mizogine širše družbe. Njene osnovne svoboščine omejujejo zakoni, naperjeni proti ženskam. /…/ Film se dogaja v času, ko so Iranke stopile v prve vrste boja za družbene spremembe. /…/ Predprodukcija se je začela /…/ tri mesece pred začetkom gibanja Ženske, življenje, svoboda. Ravno smo začeli s snemanjem, ko so ubili Mahso Gino Amini. Dogodek je vso našo ekipo globoko pretresel in v takšnem psihičnem stanju ni bilo lahko nadaljevati z delom. To so bili strašni dnevi. Snemati smo morali kolikor mogoče na skrivaj. Dela nismo hoteli prekiniti, hkrati pa nismo mogli prezreti dogajanja na ulicah. Bilo je težko, a smo se vsi strinjali, da moramo film dokončati – film, ki slavi ženske, življenje in svobodo. /…/ Iranski filmarji že vrsto let ustvarjamo pod pritiskom omejevalnih pravil. Kršitev lahko privede do dolgoletne prepovedi dela. V teh obžalovanja vrednih razmerah se še naprej trudimo prikazati realnost iranske družbe, ki se običajno izgubi pod različnimi plastmi cenzure. /…/ Resničnega življenja žensk, takšnega, kot ga živijo v svojih domovih, na velikem platnu nikoli ni bilo dovoljeno prikazovati, tokrat pa sva se odločila prestopiti rdečo črto. Sprejemava posledice svoje odločitve. /…/ Najina čudovita glavna igralka /…/ je z nastopom v filmu veliko tvegala. V Iranu ni veliko igralk, ki bi sprejele takšno vlogo. /…/ Zgodba kljubuje splošnim predstavam o iranskih ženskah in je podobna življenjskim zgodbam številnih osamljenih ljudi po vsem svetu. Govori o uživanju v kratkih, sladkih trenutkih življenja.«
– Maryam Moghaddam in Behtash Sanaeeha
kritike
»Film, posnet v času, ko so po vsej državi izbruhnili protesti zaradi usode Mahse Amini /…/, prekipeva od neustrašne, svobodoljubne energije gibanja Ženske, življenje, svoboda; drže, vgrajene v same temelje filma. Že dejstvo, da so sploh posneli takšen film /…/, je dejanje kljubovanja. /…/ Film je izjemno smešen, celo v prevodu – vse do trenutka, ko se ton dramatično spremeni. Moja najljubša torta očara na vseh ravneh – od protiavtoritarne politike do pozitivnega odnosa do telesa in splošnega veselja do življenja: to je pravi ljubljenec občinstva.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Meditacija o ljubezni in izgubi, osamljenosti in starosti ter o ceni, ki jo je treba plačati za dolgotrajno zakonsko srečo. Razmislek o tem, kako se morajo ženske sprijazniti z usodo vdovstva, vedoč, da bodo skoraj zagotovo preživele svoje može. /…/ Ta čudoviti in zabavni film bo poleg vsega ostalega prispeval k razpravi, ali so represivni režimi kalilnice umetniške izjemnosti. Iranska vlada je režiserki in režiserju preprečila potovanje v Berlin, kjer naj bi se udeležila premiere, pred šestimi meseci pa so vdrli v njune produkcijske prostore ter zaplenili računalnike in trde diske. Toda policija na srečo ni našla filma, ki s svojo toplino in človečnostjo prepričljivo kljubuje brezobzirni in okorni represiji. /…/ Faramarz in Mahin se končno znajdeta skupaj v njenem stanovanju, kjer mu ona speče svojo najljubšo torto. To je trenutek čustvene povezanosti, za katerega sta hranila vse svoje misli in občutke, odkar sta postala samska – kot bi drug drugemu izlila vse svoje bitje poznih let. V tem je nekaj tiho veličastnega. Takšni trenutki v življenju so presunljivo kratki – mnogi pa jih sploh nikoli ne dočakajo. Prekrasen film.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Sprva sončen, nato temačen; sanjav, a tudi nadvse pogumen iranski film je navdušil občinstvo na Berlinalu. Maryam Moghaddam in Behtash Sanaeeha sta ustvarila delo, ki je izjemno zabavno, hkrati pa globoko vznemirjujoče /…/.«
– Frédéric Strauss, Télérama