V Parizu tridesetih let lepo Madeleine, igralko brez denarja in talenta, obtožijo umora slavnega producenta. Toda ob pomoči mlade in brezposelne odvetnice Pauline jo oprostijo, češ da je šlo za samoobrambo. Madeleine začne novo življenje, polno slave in uspehov – dokler ne pride na dan resnica …
»Film se mi je od nekdaj zdel umetnost laži par excellence – in že dolgo sem si želel povedati zgodbo o lažnem zločincu ali zločinki. Ko sem odkril igro Georgesa Berra in Louisa Verneuila, eno največjih uspešnic leta 1934, sem takoj vedel, da sem našel odlično izhodišče. Ohranil sem zgodovinski in politični kontekst tridesetih let, a zgodbo svobodno prilagodil, da bi odražala sodobna vprašanja o moči in nadzoru v odnosih med moškimi in ženskami. Poigral sem se tudi z vzporednicami med gledališčem in pravosodnim sistemom. /…/ Moj zločin lahko razumemo kot zadnji del trilogije, ki vključuje še 8 žensk in Gospodinjo. Vsi trije s humorjem in glamurjem raziskujejo položaj žensk.«
– François Ozon
kritike
»Moj zločin, posnet po bulvarski farsi iz leta 1934, je teatralični posmeh koruptivni, toksični, seksistični politiki moškega uma, patriarhalnemu nasilju, razrednemu posilstvu, kulturi slave in invazivni logiki resničnostnega sova, toda pri tem tako pretirava, da se zdi, kot da se po malem posmehuje tudi pretiranosti kulture črtanja, obenem pa ne skriva, da osvoboditve ni brez zločina. Brez zločina – in sestrske solidarnosti – v patriarhatu ne preživiš. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina