zgodba
Modro nebo … pred belo ograjo se zibljejo rdeči tulipani … z gasilskega tovornjaka nam v počasnem posnetku maha gasilec … ženska v dnevni sobi spokojno srka čaj … pred hišo moški zaliva skrbno urejeno trato… vse to ob nežnem glasu Bobbyja Vintona, ki poje naslovno pesem. A v malem ameriškem mestecu Lumberton ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Ko naivni mladenič Jeffrey nekega dne v travi najde odrezano človeško uho, se odloči, da bo skrivnosti prišel do dna. Poveže se z brhko detektivovo hčerko Sandy in radovedna najstnika se kmalu znajdeta sredi mračnega razmerja med Dorothy, skrivnostno pevko v nočnem klubu, in psihopatskim gangsterjem Frankom. »Svet je čuden, kajne?«
Modri žamet, ki ga je režiser opisal kot »sanje o čudnih željah, zavite v detektivsko zgodbo«, je ob svojem prihodu v kinodvorane dodobra razburil kritike in občinstvo, danes pa velja za kultno klasiko in enega ključnih filmov osemdesetih let.
iz prve roke
»Moje otroštvo so bile elegantne hiše, ulice z drevoredi, raznašalec mleka, otroške vrtne hišice, brnenje letal, modro nebo, lesene ograje, zelena trava, češnjeva drevesa … Srednja Amerika, kakršna mora biti. Ampak s češnje je curljala smola, črna in rumena, po deblih pa je gomazelo na milijone rdečih mravelj. Spoznal sem, da če ta čudoviti svet pogledaš malo pobliže, se spodaj vedno skriva polno rdečih mravelj. /…/ Začelo se je z idejo o nočnem prizoru z vrtovi pred hišami in pesmijo Bobbyja Vintona, ki odmeva v daljavi. Poleg tega sem že od nekdaj fantaziral, da bi se vtihotapil v dekletovo sobo in jo vso noč opazoval, pri tem pa morda videl nekaj, kar bi se izkazalo za ključ do skrivnostnega umora. /…/ Čudovita stvar pri filmu je, da je lahko vsakdo voajer. Sedimo v varnosti dvorane in gledamo. Vsi si želimo videti skrivnosti, resnično si želimo. Nove stvari. To nas spravlja ob pamet! In bolj ko so stvari skrivnostne, bolj si jih želimo videti. /…/ Težko bi rekel [o čem govori Modri žamet]. Edino, kar mi pride na misel, je: ‘To je zgodba o skrivnostih ljubezni in teme. Film o stvareh, ki so skrite’.«
– David Lynch
portret avtorja
David Lynch (1946) je eden najbolj izvirnih in vplivnih, pa tudi najbolj kontroverznih ameriških režiserjev svoje generacije, ki si je v karieri prislužil oznake, kot so »kralj bizarnosti«, »psihopatski Norman Rockwell«, »Jimmy Stewart z Marsa«, »vizionar« in »naivni genij«. Kultni status mu je prinesel že celovečerni prvenec, čudaški Eraserhead (Eraserhead, 1977), širše občinstvo pa je dosegel z zgodovinsko dramo Človek slon (The Elephant Man, 1980). Po neuspehu visokoproračunske znanstvenofantastične epopeje Dune – puščavski planet (Dune, 1984) je režiserjevo kariero spet oživil njegov prvi barvni celovečerec Modri žamet. Sledili so Divji v srcu (Wild at Heart, 1990), Twin Peaks – Ogenj hodi z menoj (Twin Peaks: Fire Walk with Me, 1992) – filmska verzija Lyncheve kultne tv-serije, Izgubljena cesta (Lost Highway, 1997), Resnična zgodba (The Straight Story, 1999), Mulholland Dr. (Mulholland Dr., 2001) in Notranje zadeve (Inland Empire, 2006). David Lynch je dobitnik treh nominacij za oskarja za najboljšo režijo, ene oskarjeve nominacije za najboljši scenarij, dveh cezarjev za najboljši tuji film, zlate palme v Cannesu in beneškega zlatega leva za življenjske dosežke. Vse zgoraj naštete filme smo si lahko ogledali na režiserjevi retrospektivi v Slovenski kinoteki leta 2012.
kritike
»Modri žamet je film ekstatične srhljivosti – dih jemajoča vrnitev scenarista in režiserja Davida Lyncha. Lynch je prvič po polnočni klasiki Eraserhead pokazal vso moč svoje senzibilnosti in rezultat je naravnost osupljiv. /…/ Vse od Pobesnelega bika (Raging Bull) nismo videli ameriškega filma, ki bi bil tako bogat in formalno dovršen, ki bi imel tako domišljeno izbrano igralsko zasedbo in bil tako nabit z avtorjevo psihoseksualno energijo. /…/ A drzna mešanica surove patologije in kabuki ljubkosti, ki jo najdemo v Modrem žametu, je bolj ali manj sui generis. Gledalcu ni povsem jasno, kaj bi si mislil – kar bi znalo biti ravno tako neprijetno za nekatere kot razburljivo za druge. Vsa stvar je v enaki meri utrudljiva in vznemirljiva – filmi so postali tako izpraznjeni, da človek skorajda ne pričakuje več, da bo soočen s toliko stvarmi. Večkrat ko film vidiš, več dobiš.«
– J. Hoberman, The Village Voice, 1986
»Modri žamet predstavlja nekaj, česar še nismo videli in najbrž nikoli več ne bomo: underground film, narejen s hollywoodskimi sredstvi in hollywoodskim znanjem. To je pravi polnočni mainstream.«
– Dave Kehr, The Chicago Tribune, 1986
»Modri žamet je misterij /…/ mojstrovina /…/ vizionarska zgodba o spolnem prebujenju, o dobrem in zlem; potovanje v podzemni svet.«
– David Thompson, California Magazine, 1986
»Lynch se bo morda izkazal za prvega populističnega nadrealista – Franka Capro sanjske logike.«
– Pauline Kael, The New Yorker, 1986
»Modri žamet je ravno tako fascinanten kot čudaški. Potrjuje Lynchev sloves inovatorja, izvrstnega tehnika in nekoga, ki ga raje ne bi srečali na temni ulici.«
– Janet Maslin, The New York Times, 1986
»Naj vas Lyncheva bizarna vizija privlači ali pa odbija, nekaj drži kot pribito: česa podobnega v življenju še niste videli.«
– Peter Travers, People, 1986
»Morasto, silno vznemirljivo preiskovanje skritih kotičkov duše. Film bo brez dvoma povzročil senzacijo.«
– Ken Turan, GQ, 1986
»Modri žamet sem videl leta 1986. To je bil zadnji trenutek transcendence, ki sem ga doživel v kinu – do Klavirja (The Piano). S tem mislim nekakšno strastno zanimanje tako za zgodbo kot za nastanek filma, pri čemer sta me hkrati ganila uprizoritev na platnu in odkritje, da je nekomu uspelo narediti medij spet živ in nevaren. /…/ Karkoli se bo že zgodilo, mislim, da bo pomen Modrega žameta z leti rasel, skupaj s filmi, kakršni so Vrtoglavica (Vertigo), Noč lovca (The Night of the Hunter) in Državljan Kane (Citizen Kane).«
– David Thomson, Biographical Dictionary of Film, 1994
»Modri žamet je resnično edinstven filmski dosežek: hollywoodski studijski film, ki ni nič manj radikalen, vizionarski in enigmatičen kot karkoli, kar najdeš v avantgardi.«
– Michael Atkinson, Blue Velvet, 1997
»/…/ mojstrovina Davida Lyncha, veliki ključ osemdesetih, bastard Reaganove revolucije in ‘lepote po ameriško’, remix Čarovnika iz Oza v jeziku filma noir. ZELO ZA.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina, 2004
»Zadnji veliki potres, ki je doletel filmski svet, je bil Modri žamet Davida Lyncha. Prepričan sem, da so režiserji širom sveta čutili, kako se premika zemlja pod njihovimi nogami, in tisto noč leta 1986, ko so ga prvič videli, niso mogli spati – popotresni sunki pa so stresali platna še vse naslednje desetletje, ko so ti filmarji poskušali upodobiti lastne razburljive psihične kataklizme. A nihče se ni mogel zares kosati s prepletom strašljivih, komičnih, zvočnih in subliminalnih učinkov, ki jih je imela Lyncheva mojstrovina – niti Lynch sam. /…/. Ko je film prišel v kinematografe, so nune, ki so Rossellinijevo učile v srednji šoli v Rimu, opravile niz posebnih maš za njeno dušo – Modri žamet pa po dvajsetih letih ostaja za crknit smešen film; kot bi ti nekdo brkljal po možganih z razbeljenim železom.«
– Guy Maddin, The Village Voice, 2006
»Malo filmov je bolj zakoreninjenih v prvinski čar skrivnosti ter v naše hrepenenje po nevarnem in neznanem. /…/ To je Amerika Davida Lyncha in nadrealistično-srhljivo-smešen privilegij je, da se lahko za dve uri vrnemo tja.«
– Scott Foundas, LA Weekly, 2006
»Tri desetletja po prvem prihodu v kinodvorane Lynchev Modri žamet še vedno spravlja ob pamet, navdaja z grozo in navdušuje.«
– Melissa Anderson, The Village Voice, 2016
»Modri žamet je prestal preizkušnjo časa bolje kot katerikoli oskarjev nominiranec tistega leta, morda celo bolje kot katerikoli hollywoodski film svojega desetletja. Šok novega že po definiciji zbledi, a za Modri žamet to še zdaleč ne drži – morda zato, ker ostaja večno izmuzljiv. Ko prebiraš zgodnje kritike, zaslutiš rojevanje neke skrajno neulovljive senzibilnosti, takšne, o kakršni nihče ni znal zares govoriti. Ob (ponovnem) ogledu filma desetletja kasneje se zaveš, da tega še vedno ne znamo.«
– Dennis Lim, Salon, 2016