»Kino ‘Ljubljanski dvor’, Kolodvorska ulica, predvaja /…/ krasno historično dramo Mladi Medardo. V 6. dejanjih z glavno vlogo Mihályja Várkonyija. –– Osebe: Napoleon Bonaparte, Medardo, Klähr, vojvoda Valois, princesa Valois, njegova hčerka in marki Valois. –– Drama je bila pred kratkim časom prirejena za film, ima krasne slike, je mojstrsko dovršena z režijo Mihályja Kertésza. Slike nam prikazujejo vse zunanje in notranje prostore prejšnjega cesarskega dvora –– Schönnbrunna, ki je bil preje povečini vsakemu nedostopen, dalje Orla Napoleona, letečega na Dunaj s polnimi zmagami, borce za svobodo, prestolonaslednika za francoski prestol, borbo med osveto in ljubavjo, Napoleonov prihod na Dunaj, osnove proti cesarju, bitko pri Aspernu, sunek z bodalom v srce in tragično smrt junaškega mladeniča. –– Začetek predstav točno ob pol 5., 6., 8. in pol 10. uri. –– Lastni prvovrstni salonski orkester pod spretnim vodstvom muzikalnega ravnatelja g. Jeana Ryneša, proizvaja glasbene točke natančno po filmu ter pri vseh predstavah. –– Popis tega filma z originalno sliko –– šest prizorov –– se dobi pri blagajni za ceno 2 Din.«
– Slovenski narod, 23. 10. 1923
»Svečana otvoritev kina ‘Ljubljanski dvor’. V ponedeljek zvečer se je vršila pred povabljenimi gosti svečana otvoritev kina ‘Ljubljanski dvor’, ki bo spadal med najlepši kras ljubljanskega mesta. Snočna otvoritev se je izvršila s kraljevsko himno ter razkošnim historičnim filmom, ki je pokazal, da so tehnične priprave tega najmlajšega kinopodjetja v Ljubjani na vrhuncu. Projekcija deluje s popolnoma nepremičnim predvajanjem in slike so do resničnosti jasne. Med povabljenci so se nahajali predstavniki državnih oblasti, mestnega magistrata, zastopniki bančnih zavodov, novinarji in glavni ravnatelji d. d. Ljubljanski dvor z damskim spremstvom. Med odmorom so gosti prejeli lično zakusko iz bifeja, ki ga je opremil restavrater Dolničar. Prostori se odlikujejo s posebno izbrano apartnostjo ter učinkujejo sila moderno. Opremljeni so z vsemi potrebnimi higijeničnimi in varnostnimi napravami. Pri zgradbi tega elegantnega lokala so sodelovale izključno domače tvrdke.«
– Slovenski narod, 17. 10. 1923
Andrej Goričar o partituri:
»Ich vergesse, was war und was sein wird. Du und ich und diese Stunde.«
(»Pozabljam, kaj je bilo in kaj bo. Ti in jaz in ta ura.«)
– Helene v filmu Mladi Medardo
»Ko sem pred skoraj pol leta začel razmišljati o glasbi za film Mladi Medardo, sta mi na misel najprej prišla dva velika umetnika, Beethoven z glasbo svojega t. i. herojskega, zrelega obdobja in Goethe s Trpljenjem mladega Wertherja. Arthurju Schnitzlerju, avtorju dramskega dela, po katerem je nastal film, in Mihályju Kertészu, režiserju filma, je očitno uspelo zelo dobro ujeti duha časa, v katerem se usoda poigrava z glavnimi liki, saj sta bila tako Goethe kot Beethoven sodobnika obdobja, v katerem poteka dramska oz. filmska zgodba o Medardu. Beethoven s svojim (sprva) velikim občudovanjem Napoleona, občudovanjem, ki se kasneje sprevrže v prezir in sovraštvo, je vsekakor zelo neposredna asociacija na Mladega Medarda. V filmu, v katerem se uporništvo in viharništvo prepletata s herojstvom in z močjo usode, je ravno Napoleon oseba, zaradi katere se življenjske zgodbe glavnih filmskih likov usodno zapletejo.
V procesu pisanja glasbe za nemi film me vedno zanima, kako jo spojiti s filmom, da bi skupaj z njim ustvarila neločljivo celoto. Menim, da se to zgodi, ko ima glasba tudi svoje življenje in skupaj s filmom deluje po principu nekakšne oddaljene bližine. Prostor za sobivanje glasbe se v filmih odpira na različne načine. Včasih poiščem element, v katerem film sam po sebi ni tako izrazit, in odpre se polje, ki ga potem bolj razvijam v glasbi. V primeru filma Mladi Medardo sem tako želel v glasbi še posebej poudariti občutek celote, kontinuitete, in osebno, intimno komponento zgodbe, kar je tako značilno za umetnost v obdobju, v katerem se film dogaja. Čeprav pri glasbi za nemi film nikakor ni nujno, da je stilno usklajena s časovnim okvirom dogajanja na platnu, sem se tokrat odločil v dokajšnji meri tudi za ta način.
Intuicija me je kompozicijsko-tehnično morebiti res peljala v preteklost, a glasbena vsebina je vedno osebna, intimna in sodobna. Z drugimi besedami: ko pišem glasbo za neme filme, se izražam v veliko različnih glasbenih jezikih, vendar v vsakem izmed njih želim govoriti iskreno, tukaj in zdaj. Pa tudi ljudje imamo skozi zgodovino ves čas bolj ali manj podobne probleme. T. i. Medardova dilema, ali smo ostali zvesti svojim načelom in prepričanjem ali pa gre le za močno zaslepljenost z njimi, je vsekakor vedno aktualna.«
– Andrej Goričar
Andrej Goričar, nova glasbena partitura za film Mladi Medardo, krstna izvedba. Izvaja Orchestra of the Imaginary v zasedbi: Andrej Goričar (klavir in dirigiranje), Matej Grahek (flavta), Jakob Bobek (klarinet), Primož Zemljak (rog), Janez Podlesek (violina), Maja Rome (viola), Milan Hudnik (violončelo), Nejc Klun (kontrabas). Novo restavrirano 35-milimetrsko kopijo nam je prijazno posodil Avstrijski filmski arhiv (Filmarchiv Austria).
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski:
15. oktobra 1923 je v palači Ljubljanskega dvora na Kolodvorski ulici 39 potekala svečana otvoritev kina Ljubljanski dvor. Stavbo palače je projektiral arhitekt Josip Costaperaria, načrte za kinodvorano s 510 sedeži, vhodno avlo in notranjo opremo pa sta izvedla Fritz Schmidinger in Hinko Engelsberger. Izgradnja in ureditev kina Ljubljanski dvor predstavljata v času med obema vojnama najbolj ambiciozno zastavljen arhitekturni projekt tega tipa, ki pa na žalost ni našel posnemovalcev. K izvedbi notranje opreme kinematografa sta bila poleg uveljavljenih podjetij povabljena tudi slikarja-kiparja Tone in France Kralj. Prvi upravnik kina je bil upokojeni major Julij Cesar. Na otvoritveni predstavi so predvajali film Mladi Medardo (Der junge Medardus, Mihály Kertész (Michael Curtiz), Avstrija, 1923).
Film je bil na sporedu kina na Kolodvorski (otvoritev 15.10.1923) od 22.10.1923 do 25.10.1923 (1).