zgodba
Leto 1844. Karl Marx je star šestindvajset let in z ženo Jenny živi v izgnanstvu v Parizu. Ko prvič sreča Friedricha Engelsa, sina bogatega industrialca, ga odpravi kot gizdalina. A Engels, ki je ravno objavil študijo o težkem položaju angleškega delavskega razreda, se je že zdavnaj distanciral od svojega razreda. Mladeniča postaneta prijatelja in kmalu začneta drug drugega navdihovati pri iskanju teoretične osnove za revolucijo, ki je po njunem mnenju neizbežna.
Raoul Peck (Nisem tvoj zamorec) pripoveduje zgodbo treh mladih intelektualcev, ki se odločijo spremeniti svet: Karla Marxa, Jenny Marx in Friedricha Engelsa.
iz prve roke
»Pred nekaj leti, ko je svet preživljal še eno finančno krizo, sem začutil potrebo, da se vrnem k začetkom: k analizi nasilne kapitalistične družbe, v katero smo še vedno vpeti, skozi tri mlade Evropejce iz bogatih družin (Karla, Friedricha in Jenny), odločene, da spremenijo ta skrajno nepravični svet. In to so nazadnje resnično storili; čeprav ne tako, kot so si predstavljali. /…/ Lotiti se Karla Marxa … Ampak katerega? Propadle utopije, ki jo pomeni nekaterim; dela, ki bi ga bilo po mnenju drugih bolje pozabiti; travmatičnega spomina tistih prebivalcev Evrope in drugih dežel, ki so na lastni koži izkusili njegovo zapleteno dediščino? Človeka in njegovo misel, ki sta preveč kompleksna, da bi ju lahko resnično razumeli? Nevarne, zastarele doktrine? Nekoga, ki je končal svojo pot kot utrujen star mož s strogim pogledom; nekoga, ki je skoraj nečloveški, zamrznjen v času kot veličasten spomenik ali – še slabše – kot večno bradata, voščena podoba, ki v berlinski Madame Tussaud stoji med Angelo Merkel in Marlene Dietrich? Pa vendar: medtem ko svet doživlja niz velikih finančnih kriz, smo nepričakovano priča obujenemu zanimanju za Karla Marxa; njegovi ponovni priljubljenosti. /…/ Nedavno smo praznovali petindvajseto obletnico padca berlinskega zidu. Zdaj se je mogoče vrniti k osnovam, k bistvu Marxovega znanstvenega delovanja. In to brez bremena odgovornosti ali krivde za tisto, kar so po vsem svetu povzročile doktrine, ki so izhajale iz njegovega dela: zrušitev svetovnega reda dvajsetega stoletja. /…/ Karl Marx je postal del mojega dela in življenja že zelo zgodaj. Od nekdaj sem bil nezaupljiv do kakršnihkoli dogem in tako tudi do ‘marksistov’. Imel pa sem srečo, da sem se z Marxovim delom najprej srečal v šolskem kontekstu, in sicer v manj polemičnem obdobju, kot je današnje. /…/ Star sem bil sedemnajst let. V Nemčijo sem prišel, da bi študiral na univerzi v (Zahodnem!) Berlinu, in kot veliko mojih prijateljev – tako Nemcev kot tujcev – sem dokaj zgodaj v akademski karieri obiskoval predavanja o Kapitalu. Ne le da so bila v številnih šolah berlinske Svobodne univerze (na oddelku za sociologijo, psihologijo) obvezna – obiskovanje teh predavanj je bilo ključno za vsakogar, ki se je hotel inteligentno in ‘znanstveno’ lotiti teme v okolju pod močnim vplivom Herberta Marcuseja, Theodora Adorna, Jürgena Habermasa, Maxa Horkheimerja in drugih pripadnikov Frankfurtske šole; v mestu, v katerem je vrelo od živahnih razprav, kakršen je bil uporniški Berlin. Tako sem kot številni drugi štiri leta vestno obiskoval seminarje, posvečene trem zvezkom Kapitala, ter se seznanil s tistim pravim delom Karla Marxa – in ne z dogmo. /…/ Že na začetku sem se namenil narediti film, ki bi nagovarjal kar najširše občinstvo, a brez sprevračanja zgodovinskih dejstev. Izhajajoč iz osebne zgodovine in lastne perspektive sem si /…/ dal svobodo, da opišem ‘mladega Karla Marxa’; da se poglobim v nastanek monumentalnega dela, ki ga je tako dobro razložil Raymond Aron /…/, eden najboljših poznavalcev zgodnjega Marxa: ‘Posebnost marksizma je, da ga je mogoče razložiti v petih minutah, petih urah, petih letih ali v pol stoletja. Pravzaprav ga z lahkoto strnemo v poluren povzetek, kar omogoči poslušanje tistim, ki o zgodovini marksizma ne vedo nič – in to ne brez določene ironije do tistih, ki so ga študirali vse življenje.’ /…/ Namesto da bi naredil še en kostumski film, sem se želel osredotočiti na poustvarjanje vzdušja – vročične realnosti obdobja –, da bi se občinstvo lažje vživelo v Evropo štiridesetih let devetnajstega stoletja. Prikazati sem hotel težke razmere v angleških tovarnah, skrajno bedo in umazanijo manchestrskih ulic (podobnih barakarskim naseljem), toplino pariških interjerjev (luksuznih stanovanj, knjižnic …) ter energijo mladine, odločene spremeniti svet – vse to naj bi ponazorilo zgodnja leta globokih neenakosti. /…/ Ta zgodba o Marxovi mladosti ni fikcijska v tipičnem filmskem smislu. Ostati smo hoteli karseda blizu resnični in živahni zgodbi teh epskih likov, hkrati pa se čim bolj približati duhu časa. Prav zato smo dajali prednost neposrednim virom /…/. Raziskovanje nam je vzelo več kot šest let. Prečesali smo najpomembnejše biografije in študije, tudi tiste najbolj kritične. Nazadnje smo se osredotočili na pisma, ki so si jih med letoma 1843 in 1850 izmenjali glavni liki (vključno z obširno korespondenco med Marxom in Engelsom), ter na predavanja Raymonda Arona na Francoskem kolegiju. Rezultat je bil scenarij, zasidran v filmski umetnosti in daleč stran od kakršnekoli didaktičnosti. Starega bradatega moža, ki počiva na svoji dogmi, smo pustili za seboj in se raje posvetili intelektualnim in fizičnim pustolovščinam neustavljivega tria (Karla in Jenny Marx ter Friedricha Engelsa) v napetem ozračju Evrope, izpostavljene cenzuri, na pragu ljudskih (in delavskih) revolucij, kakršnim svet še ni bil priča; z vrhuncem – kar se filma tiče – v pisanju Komunističnega manifesta /…/. Danes Marxova dolga brada ne skriva le njegovega obraza, otežuje tudi možnost treznega razmisleka stran od polemik ter ovira raziskovanje mislečevega dejanskega znanstvenega in političnega prispevka, njegovih izjemnih analitičnih sposobnosti, njegovih humanističnih teženj ter upravičenih pomislekov, kakršni so na primer v zvezi z razdelitvijo bogastva, otroškim delom, spolno enakostjo itd. – to pa so teme, ki so v današnjem svetu še vedno zelo relevantne, tako v Evropi kot drugje. /…/ Še preden sta dopolnila trideset let, sta Karl Marx in Friedrich Engels nedvomno začela spreminjati svet – na bolje ali slabše. In to je tisto, o čemer govori film: o mladosti in revoluciji idej.«
– Raoul Peck
portret avtorja
Raoul Peck se je rodil leta 1953 v mestu Port-au-Prince na Haitiju, odraščal v Zairu in ZDA, študiral pa v Franciji, ZDA ter na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Njegov igrani prvenec L’Homme sur les quais (1993) je bil prvi karibski film, ki je bil predvajan v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu. Med režiserjeva dela sodijo še: igrani filmi Lumumba (2000, prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu), Sometimes in April (2005), Moloch Tropical (2009) in Meurtre à Pacot (2014) ter dokumentarci Lumumba: La mort du prophète (1990), Desounen (1994) in Assistance mortelle (2013). V Kinodvoru smo si nedavno lahko ogledali Peckov film Nisem tvoj zamorec, dokumentarni esej o borcu za pravice temnopoltih Jamesu Baldwinu. Film je prejel nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec ter glavno nagrado na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma. Mladi Karl Marx je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu.
Raoul Peck je med letoma 1996 in 1997 služboval kot haitski minister za kulturo. Leta 2002 je bil član žirije Berlinskega filmskega festivala, leta 2012 pa član žirije filmskega festivala v Cannesu. Trenutno je direktor slovite pariške filmske šole La Fémis. Leta 2001 mu je organizacija Human Rights Watch podelila nagrado za življenjske dosežke.
kritike
»/…/ energična, močno osredotočena, brezkompromisno intelektualna kostumska drama /…/ o rojstvu komunizma sredi devetnajstega stoletja. Gledalcu resnično da občutek, za kaj je šlo pri radikalni politiki: za govorjenje. V filmu se govori, govori in še več govori. Moralo bi biti dolgočasno, pa ni. Spektakel silno jeznih ljudi, ki govorijo o idejah, nekako postane zanimiv, celo fascinanten. /…/ To je film, ki vztraja v prepričanju, da je gledati ljudi, ki razpravljajo o teorijah in konceptih – ter občasno jezno zavrnejo idejo o čisti abstrakciji – skrajno zanimivo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Marx in Engels, prikazana ob svojem prvem srečanju sredi dvajsetih let, sta predstavljena kot uporniška pamža iz srednjega razreda (kar sta nedvomno tudi bila), ki pišeta podžigajoče tekste, polne revolucionarnih teorij, noči pa preživljata v pijanskem razvratu in neprestanih spopadih z zakonom. V rokah kogarkoli drugega bi iz takšnega projekta utegnila nastati brezvestna travestija, a Mladega Karla Marxa reši dejstvo, da sta Peck in njegov soscenarist Pascal Bonitzer s Karlom Marxom očitno zelo dobro seznanjena /…/. Peck ponudi nekaj dragocenih razkritij o biografskih okoliščinah, v katerih so nastali prelomni teksti, kakršni so Položaj delavskega razreda v Angliji, Beda filozofije in predvsem Komunistični manifest /…/, ter celo upodobi samo dejanje pisanja /…/. Njegovi opisi radikalnega ozračja v Evropi štiridesetih let devetnajstega stoletja so na trenutke resnično halucinantni: kako se človeku ne bi zvrtelo v glavi ob prizoru, v katerem Marx in Jenny vkorakata na zborovanje, kjer revolucionarni teoretik Pierre Proudhon (avtor izjave ‘lastnina je kraja’) nagovarja množico radikaliziranih francoskih delavcev – in trčita ob koga drugega kot ruskega anarhista Mihaila Bakunina.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»Obdobje je seveda brezhibno poustvarjeno, a kar je še pomembnejše, Diehl in Konarske, pa tudi drugi igralci, posebno Vicky Krieps, dajejo likom, ki smo jih vajeni spoznavati zgolj v šolskem kontekstu, resnično človeško razsežnost. Odnosi med njimi so za film ravno tako pomembni kot zgodovinski boji, ki jih opisuje.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»/…/ sijajna igra Vicky Krieps v vlogi Jenny von Westphalen – mlade aristokratinje iz Trierja, ki se je zbližala in poročila s tem ‘prekletim socialističnim ateističnim židom’, kot ga šaljivo imenuje v nekem vznemirljivem spalničnem prizoru – je le eden od številnih staromodnih užitkov, ki jih ponuja ta brezsramno staromodni film.«
– Lee Marshall, Screen Daily