zgodba
Ministra za promet Bertranda Saint-Jeana sredi noči prebudi njegov vodja kabineta. Avtobus, poln otrok, se je zvrnil v prepad. Minister nima druge izbire, kot da se odpravi na kraj nesreče … Tako se začne odisejada državnega uslužbenca skozi vse bolj zapleten in sovražen svet. Naglica, bitke za premoč, kaos, ekonomska kriza … V mrzličnem zaporedju dogodkov se izredna stanja kar vrstijo. Kaj se dogaja v glavah politikov, ki vodijo državo? Čemu so se pripravljeni odpovedati? Bo država pogoltnila tiste, ki ji služijo?
Minister je nenavaden in intriganten prikaz zakulisnih dogajanj v svetu visoke politike, kjer ves čas prihaja do navzkrižja med javnimi in zasebnimi interesi. Film, v katerem je naslovno vlogo mojstrsko odigral stalni sodelavec bratov Dardenne Olivier Gourmet, je prejel nagrado filmskih kritikov v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu.
iz prve roke
»Na projektu sem delal sedem let. Sprva sem hotel spregovoriti o nevidni naravi oblasti in prikazati ljudi za kulisami vlade. To so namreč posamezniki, ki imajo v rokah vse niti, pa čeprav jih nikoli ne vidimo. Zelo pomembno se mi je zdelo prikazati, da pri političnih odločitvah sodeluje cela množica ljudi, kljub temu da na koncu odločitev sprejme en sam človek. /…/ Zanimal me je odnos med čustvi in oblastjo. Ne gre za iskanje ali ohranjanje oblasti, temveč za njeno izvrševanje; kako se stvari odvijajo predvsem z vidika čustev, občutkov, prijateljstva, spoštovanja in nespoštovanja … Kdo so ti moški in ženske, ki bodo preživeli dvajset do trideset let v politiki? Njihova sposobnost preživetja je izjemna: kabineti in ministrstva so zelo negotov prostor. /…/ Prevladujoča motiva v filmu sta nadvlada in podreditev: vsak lik nad nekom dominira, hkrati pa je nekomu drugemu podrejen – vse do zadnje sekvence, ko vsi končajo v predsednikovi pisarni. Film napolnjuje občutek poniževanja, a nihče ni dovolj ciničen, da bi užival pri stresanju jeze ali izgubljanju živcev. Biti temperamenten je del politike, ravno tako kot so nasvet političnega insajderja in kolegove besede podpore vedno nezanesljive. Poleg tega se zdi, da je ‘razmišljaj pozitivno’ moto v ministrskih kabinetih – svetovalci morajo ministra neprestano zasipati s pozitivnimi mislimi in pomirjujočimi besedami. /…/ Zelo me je zanimala ideja o privatizaciji železniških postaj, vendar se nikakor nisem želel preveč spuščati v tehnične podrobnosti. Domislil sem se zanimivega načina, da bi opisal reformo in njeno tempiranje: ugotovil sem, da vsaka večja reforma zahteva imenovanje nove politične figure, ki pomaga pri njenem izvajanju. Gre za strategijo moči. Poleg tega je bilo zanimivo postaviti človeka – Saint-Jeana – njegovim lastnim prepričanjem nasproti. Čeprav v projekt ne verjame, je njegova dolžnost, da ga zagovarja – ne glede na vse.«
– Pierre Schöller, režiser in scenarist
portret avtorja
Pierre Schöller (rojen leta 1961) je najprej študiral sodobno književnost in film, nato pa se vpisal na École Louis-Lumière v Parizu. Čeprav je bil sprva znan predvsem kot scenarist, je režiral tudi dva kratka filma: Basse température (1984) in Deux amis, prélude (1996). Med drugim je napisal scenarije za televizijske filme v režiji Yvesa Boisseta (Les Carnassiers, 1991), Fabricea Cazeneuva (L’enfant sage, 1996), Merzaka Allouacha (À bicyclette, 2001) in Jean-Pierra Limosina (Carmen, 2005). Kot scenarist se je podpisal tudi pod filme L’Afrance Alaina Gomisa (2001), Quand tu descendras du ciel Erica Guirada (2003) in De particulier à particulier Bricea Cauvina, 2006). Leta 2003 je režiral televizijski film Zéro défaut, pet let zatem pa svoj celovečerni filmski debi Versailles, ki ga je Akademija francoskih filmskih kritikov nagradila z zlato zvezdo za najboljši prvenec.
kritike
»O čem sanjajo možje oblasti? O svojih pisarnah, polnih maskiranih uslužbencev, o goli ženski in krokodilu – nam odgovarja uvodna sekvenca. To je prva mojstrska poteza tega izvrstnega filma, ki v enem samem zamahu zajame fantazmatično in erotično dimenzijo oblasti. Pierre Schöller se k prizoru ne vrne, a ta senzualna motnja vibrira skozi ves film. Poželenje vre tako v spalnicah kot na hodnikih oblasti.«
– Thomas Sotinel, Le Monde
»/…/ klavstrofobična študija o prikritem delovanju oblasti v kriznih trenutkih. Film je kronika vročičnega obdobja v življenju ambicioznega prometnega ministra, ki ga veliki belgijski igralec Olivier Gourmet upodobi kot vrtinec ambicije, cinizma in konfliktnega idealizma. Igralčev dosežek se lahko kosa s Schöllerjevo sposobnostjo, da rutinsko birokratsko proceduro prepoji z intenzivnostjo in energijo trilerja, v dolgočasne mehanizme moderne države pa vnese blišč, ki je v enaki meri odbijajoč in mamljiv.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Čeprav prepleten z nitmi črnega humorja, je Minister daleč od satire. Schöller raje hladnokrvno opazuje osamljenost in dušo ubijajoče pritiske, ki jih prinaša služba. /…/ Čeprav mu je včasih težko slediti, je Minister eden redkih filmov, ki presega politične klišeje /…/. Film ne govori o nepomembnih možeh, ki jih poganja nečimrnost ali žeja po oblasti, ampak se raje osredotoča na nemoč tega specifičnega poklica in – sodeč po erotičnih sanjah lika v začetnem prizoru – čudno vznemirjenje, ki ga ta pri nekaterih vzbuja.«
– Peter Debruge, Variety