zgodba
Mlada družina korejskih priseljencev se v osemdesetih letih iz Kalifornije preseli v ruralni Arkansas, kjer začne oče na neobetavnem kosu zemlje gojiti korejsko zelenjavo. Družinsko življenje se obrne na glavo, ko iz Koreje prileti navihana, neotesana, a tudi nadvse ljubeča babica.
iz prve roke
»Razmišljal sem: ‘Če bi hčerki lahko zapustil eno samo zgodbo – katera zgodba bi to bila?’ Zapisal sem kakšnih osemdeset vizualnih spominov iz časa, ko sem bil približno njenih let. Od burnih prepirov mojih staršev v Arkansasu prek moškega, ki je delal za mojega očeta in po mestu vlačil križ, pa do babice, ki je požgala polovico naše kmetije. Ko sem jih potem prebiral, sem pomislil, da je prav to morda zgodba, ki sem jo želel povedati že od nekdaj. /…/ Film govori o iskanju najboljšega v sočloveku. Moja največja želja je bila, da bi gledalce v svet te družine odpeljal z iskrenostjo in poštenostjo ter brez kakršnegakoli obsojanja. Kot človeška bitja nas povezuje veliko več kot površinske kategorije, ki smo jih ustvarili. Za nekatere bo Minari morda priložnost, da vidijo korejskega Američana, kako končno pripoveduje našo zgodbo, a ugotovil sem, da liki ravno toliko pomenijo ljudem iz Arkansasa – ali pa iz New Yorka oziroma od koderkoli. Najbolj ganljivo je bilo videti, kako se lahko zame tako zelo osebna zgodba dotakne toliko različnih ljudi. /…/ Na misel mi je prišlo, da bi lahko bil to moj zadnji film. V njem je vse, o čemer razmišljam in o čemer se sprašujem: od ljubezni, življenja in smrti do vere. Hotel sem, da bi se vsak lik spopadal s tistim, s čimer se spopadam sam, hkrati pa samega sebe nisem hotel jemati preveč resno. Upam, da sem vključil dovolj šal o lulanju, da se bodo vsi dobro zabavali.«
– Lee Isaac Chung
portret avtorja
Lee Isaac Chung, rojen leta 1978, je odrasel v Arkansansu, na majhni kmetiji v gorovju Ozark. Svoj prvi celovečerec Munyurangabo je posnel v Ruandi, z lokalnimi igralci in v samo enajstih dneh. Film je bil premierno prikazan leta 2007 na festivalu v Cannesu, kjer je naletel na izjemno pozitiven kritiški odziv. Sledila sta družinska drama Lucky Life (2010), navdihnjena s poezijo Geralda Sterna, in film Abigail Harm (2010), nadrealistična pravljica z Manhattna.
kritike
»Minari je umirjen, delikaten, eleganten, melanholičen film o ljudeh, ki se lahko v krutem, hladnem, destruktivnem kapitalizmu zanesejo le še na družinske vezi /…/. Če bi Minari vrteli v kinu, vam ne bi rekel: pojdite ga pogledat! Ampak: stecite ga pogledat! ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Po napornem letu 2020 je nežni Minari prav tisti film, ki ga ta trenutek potrebujemo. /…/ Minari je pravi balzam za dušo – topla, iskrena in nežna zgodba o družini, polni dobrih ljudi, ki skušajo drug drugega ljubiti po svojih najboljših močeh.«
– Glenn Whipp, Los Angeles Times
»Nevsiljiva, ganljiva drama pokaže redko iskrenost glede priseljenske izkušnje in razkrije tisto, česar številne družine niso mogle povedati druga drugi – in vsem nam.«
– Violet Lucca, Sight & Sound
»Minari te tako prevzame, da zlahka pozabiš, kako radikalen pravzaprav je.«
– Nicholas Barber, BBC
»Mislim, da potrebuješ veliko poguma, da posnameš film o sebi ali svoji družini. Še bolj pa sem pri Minariju cenil dejstvo, da se ne utaplja v nostalgiji. Film govori o Chungu, hkrati pa je v njem tudi občutek distance. Ne gre torej za zgodovino in zgodbo korejske priseljenske družine; film nagovarja družine po vsem svetu oziroma vsakogar, ki v sebi še vedno nosi spomine na svoje starše. Podobno kot pri filmu Roma Alfonsa Cuaróna si deček v tem filmu pravzaprav ti sam, vendar režiser ne pripoveduje z njegovega zornega kota. Sledi perspektivi več likov in ne vključi glasu pripovedovalca. Mislim, da je zaradi te distance film še lepši in še bolj univerzalen. Minari ni niti preveč hladen niti preveč topel, hkrati pa ima v sebi veliko ljubezni. To ni preprost dosežek. Resnično me je presenetil.«
– Bong Joon-ho (režiser Parazita), Variety
»Film z obilico premišljenih podrobnosti, podprtih z odlično igro vse zasedbe, zgradi jasen, čustven portret družine, z vsemi praskami, globljimi ranami in obliži.«
– Sanja Struna, Ekran
»Boljšega filma o tem, kaj pomeni biti družina, ne boste našli.«
– Peter Travers, ABC News
»Minari je topel, rahločuten film o otroštvu, ki ga je navdihnilo resnično odraščanje v priseljenski družini režiserja in scenarista Lee Isaac Chunga. Tako kot David sčasoma začne sprejemati svojo korejsko babico in svojo korejsko identiteto, tudi korejska zelenjava požene korenine na ameriški zemlji, tam kjer bi najmanj pričakovali. Chungov film pa se svojemu občinstvu počasi, a zagotovo prikupi s svojo avtentičnostjo, preprostostjo, duhovitostjo in z nežno nostalgično sentimentalnostjo.«
-Tina Poglajen, RA ARS