Mildred Pierce, klasični film noir, ki ga je leta 1945 po romanu Jamesa M. Caina posnel Michael Curtiz, so oglaševali s sloganom: »Ženska, kakršno si moški želijo, a je ne bi smeli imeti.« Igra jo Joan Crawford. Berta (Bruce Bennett), svojega propadlega, prešuštnega moža, kmalu nažene ter se prelevi v podjetnico. Najprej postane natakarica v neki večji restavraciji, potem začne še doma peči pite in jih dostavljati tej restavraciji. Na koncu s pomočjo dveh moških, Wallyja Faya (Jack Carson), Bertovega nekdanjega poslovnega partnerja, in Monteja Beragona (Zachary Scott), zapeljivega, zapravljivega, parazitskega, fičfiričastega playboya iz propadajoče pasadenske rodbine, odpre svojo restavracijo, ki ji kmalu doda še štiri, imenovane Mildred’s. Silovito obogati, preseli se v palačo, razredni preskok ji uspe.
Biti hoče oboje, femme fatale in mati, toda svojo kariero menedžira bolje kot odraščanje svojih hčera. Mlajša, desetletna Kay (Jo Ann Marlowe), v njeni odsotnosti umre za pljučnico, medtem ko se Veda, starejša, razvajena, nehvaležna in pokvarjena (»Potrebovala sem denar za Vedo,« pravi Mildred, ki hoče, da Veda uspe), najprej skrivaj poroči z naivnim bogatašem Tedom Forresterjem (John Compton), se od njega loči in terja 10.000 dolarjev, češ da je noseča, potem pa postane barska pevka in zapelje še materinega novega moža, Monteja Beragona. Vedo je igrala 17-letna Ann Blyth, ki je dotlej igrala le v komedijah in mjuziklih, zato je delovala še toliko bolj šokantno in pošastno.
Film, ki ga poganjajo Mildredini flešbeki, se začne z umorom Beragona – slišimo strele, vidimo dim in Beragona, ki se v obmorski vili zgrudi po tleh (tako mrtev, da bolj ne bi mogel biti), toda ne vidimo, kdo ga umori. Mildred izgleda zbegana, prestrašena in sumljiva (Beragonova zadnja beseda je »Mildred«), toda ko jo pripeljejo na policijo, ji povedo, da je umor že priznal Bert, njen prvi mož – alibija nima, imel pa je motiv, pravi inšpektor Peterson (Moroni Olsen). Beragon je bil tudi ustreljen z Bertovo pištolo. Mildred namiguje, da bi bil morilec lahko tudi Wally, potem pa krivdo prizna kar sama. A to je le začetek.
»Dejstva ekonomskega življenja so v filmih noir preobražena v ustrezna razpoloženja in občutke. Tako lahko v občutku izgube in odtujenosti, ki preveva junake, vidimo produkt povojne depresije in reorganizacije ameriške ekonomije,« pravi Sylvia Harvey (Women in Film Noir, 1978). Ženske je bilo treba po vojni demobilizirati – vrniti jih je bilo treba v kuhinjo, v dom. Narediti je bilo treba red. Ponovno je bilo treba vzpostaviti hierarhije. Ustvariti je bilo treba nov kult moškega. Moč je bilo treba vrniti moškemu. Mildred Pierce je bilo treba ponižati.
Filmov noir niso prežemale le frustracije levice, ampak so jih žrli tudi strahovi desnice, pravita David Reid in Jayne L. Walker (Shades of Film Noir, 1993). Mildred bo spet ribala tla. »Vse življenje sem preživela v kuhinji,« pravi Mildred na začetku filma. »Kuhala, prala in rojevala.«
Tudi življenje Joan Crawford je bilo film noir: poročala je igralce (Douglas Fairbanks, Jr., Franchot Tone, Phillip Terry), posvajala otroke (štiri), jih zlorabljala, se brezglavo zapijala in bila patološko obsedena s čistočo, kot v knjigi Mommie Dearest razkriva Christina Crawford, njena posvojenka (BD Hyman, hči Bette Davis, v spominih My Mother’s Keeper razkriva, da je »strupena, egomanična, zapita igralka« doma uprizarjala samomore, da bi prestrašila svoje otroke in »jim dala lekcijo«), leta 1955 pa se je poročila z Alfredom Steelom, direktorjem Pepsi-Cole. Po njegovi smrti, le štiri leta kasneje, je postala članica upravnega odbora Pepsi-Cole. Mildred Pierce in pol!
– Marcel Štefančič, jr.