Drugi film Barryja Jenkinsa, navdahnjen z gledališko igro Tarella Alvina McCraneyja In Moonlight Black Boys Look Blue, je impresionistična skica življenja in slogovno drzna pripoved o odraščanju v revnem predelu Miamija, ki je zaradi tenkočutne upodobitve afroameriške moškosti nemudoma obveljala za pionirsko delo. Oskar za najboljši film leta!
portret avtorja
Scenarist in režiser Barry Jenkins se je rodil leta 1979 v Miamiju na Floridi. Nase je opozoril že s celovečernim prvencem, bistroumno romantično dramo Medicine for Melancholy (2008). Je avtor več kratkih filmov in soustanovitelj agencije Strike Anywhere, med drugim je bil tudi scenarist za HBO-jevo televizijsko serijo Ostali (The Leftovers, 2014-). Mesečina je njegov prvi celovečerni film po osmih letih, z njim pa se je uveljavil kot eden pomembnejših ustvarjalnih glasov svoje generacije.
kritike
»Jenkins zgodbo pripoveduje skozi azurni mozaik nalomljenih trenutkov in vseskozi spodkopava narativna pričakovanja.«
– Ben Nicholson, CineVue
»To je zgodba o identiteti – inteligenten, zahteven film, ki gledalca nagovarja k premisleku o predpostavkah, ki jih utegne gojiti do likov. Je tudi osredotočeno in osebno delo, duševna odisejada o mladosti, adolescenci in odraslosti Chirona, temnopoltega geja v Miamiju. Film Barryja Jenkinsa /…/ naključne spomine in ključne življenjske preizkušnje tke v tapiserijo, ki skuša odkleniti oklopljeno srce svojega protagonista. /…/ To ni samo film o rasni ali spolni problematiki, temveč predvsem film o empatiji in introspekciji.«
– David Sims, The Atlantic
»Jenkins stori več kot le razširi in predrugači gledališko predlogo; doda ji tudi nujen filmski ritem, srčni utrip. Nekaj tega pride z glasbeno podlago, v kateri se izbrani komadi (kot je Every Nigger Is A Star Borisa Gardinerja, ki ga najdemo na prvi skladbi albuma Kendricka LamarjaTo Pimp A Butterfly) mešajo s čustvenim stokanjem izvirne glasbe Nicholasa Britella. A nahaja se tudi v živčnih, krožnih gibih kamere Jamesa Laxtona in v utripajočih odtenkih modre – barva avtomobila, majice, naravna modrina oceana – s katerimi je obarvan Chironov svet.«
– A. A. Dowd, A.V. Club
»V Mesečini se združuje najboljše ameriškega filma zadnjih let. Jenkins spaja melanholično moč potlačene spolnosti Gore Brokeback in Carol z nežnimi strukturami porajajoče se moškosti v Fantovskih letih. Predvsem pa je film v sozvočju z režiserjevim lastnim prvencem Medicine for Melancholy. /…/ A tam, kjer se njegovi protagonisti s politično razsežnostjo zgodbe spopadajo neposredno, marginalizirane figure v Mesečini ne premorejo takšne jasnosti. /…/ Mesečina bes in frustracije preobrazi v čisto intimo.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Mesečina, intimni, senzualni, dobro niansirani bildungsroman o zorenju Chirona, sramežljivega, občutljivega, stalno šikaniranega črnskega fanta iz geta /…/ je mala mojstrovina, ki Chironove identitete ne poenostavlja ali reducira, temveč jo čudovito in ritualno zakomplicira, saj Chiron ni le črnec, ampak tudi gej iz geta (zaljubljen v prijatelja), otrok »postrasne« socialne bede (očeta ni, mati je džankica, njegov mentorje diler, ki ga igra oskarjevec Mahershala Ali), kar pomeni, da ga ob rasni definirata tudi spolna in razredna identiteta. Definirajo ga tri identitete, toda ironično – vse tri so diskriminirane. Kot da bi hotel film reči: kakšne možnosti ima fant, ki je črn, gej in reven? In Mesečina – predstavljajte si Wong Kar-waija med Fanti iz soseščine – lepo pokaže, koliko represije mora premagati »Mali«, če hoče splavati.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V Mesečini ni niti sledu o kakšnem mizerabilizmu, kaj šele o pridigarstvu ali družbeni kritiki; to je “rapsodija v črnem” z nekaj toni, ki dopuščajo, da začetek ni že tudi konec, da neko življenje ni povsem zatrto in zavoženo.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Na srečo film režiserja in scenarista Barrvja Jenkinsa /…/ čisto dobro shaja tudi brez te vsiljene, od zunaj prilepljene »dodane vrednosti«, saj gre za delo, ki v vseh pogledih presega standarde večinske produkcije in zna gledalca pritegniti prav z magijo svojih podob. Čeprav je dogajanje postavljeno v okolje marginalizirane črnske skupnosti, kjer vladata pregovorna revščina in kriminal, se pripoved prefinjeno izogne znanim klišejem in pastem (samo)pomilovanja, uveljavljene dramaturgije nasilja in površne socialne kritičnosti. /…/ Jenkins tenkočutno tke zgodbo o junakovem odraščanju in dozorevanju, vrhunsko vodi igralce skozi izbrane etape njegovega življenja in spne dele v povezano celoto. V izjemnem, domala poetičnem vizualnem slogu, z neogibnimi čustvenimi poudarki, vendar brez solzave ganljivosti, z nezgrešljivim občutkom za uničujoče posledice diskriminacijske politike, vendar brez eksplicitnega obsojanja. Prava obsodba je namreč film sam, ki stvari prikazuje tako sugestivno, da mu ni treba ničesar pojasnjevati.«
– Bojan Kavčič, Vklop
»Mesečino lahko interpretiramo na različne načine: kot film o odraščanju, v katerem so v ospredju temeljna eksistencialna vprašanja, kako se subjekt sooči s samim seboj, svojimi nagnjenji, ki jih ne razume, občutki, ki jih ne obvlada, lahko jo interpretiramo kot film, ki sprevrača stereotipe o temnopoltih moških, zlasti gejevskih temnopoltih moških, lahko jo razumemo kot film o osamljenosti ali izločenosti iz neke skupnosti. Zdi se, da je bistvena kvaliteta Mesečine to, da z dokaj minimalističnimi, a učinkovitimi režijskimi prijemi, kot so nenadni closeupi, abruptni montažni rezi še posebej pri glasbeni in zvočni spremljavi, neprekinjeni krožni kadri ipd., poskuša podati zelo preprosto in nepretenciozno zgodbo negotovega in zmedenega posameznika.«
– Jela Krečič, Delo
»Mesečina, ki uokvirja zadnji prizor filma, tako izzveni v negotovo črnino – ne toliko politične, družbenokritične kot predvsem intimne situacije, v kateri si vsak ‘nigger’, ne toliko v dobesednosti oznake kot predvsem v pomenu občutja in dejanske situacije drugosti, želi, da bi bil sprejet. A kot v prvem delu Juan pravi Malemu: »Na neki točki moraš odločati zase in ne dovoliti, da zate določajo drugi.« Kljub zmerni odmerjenosti estetsko dodelanega prikaza na prvi pogled sicer pogumne, a kot omenjeno že večkrat prikazane tematike je reprezentacija črnega telesa posameznika in sociuma, izrisanega v ozadju, predvsem dober portret, dnevniški odlomek nekega posameznika, ki je v svoji drugačnosti in drugosti odrinjen na rob, univerzalna zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju.«
– RA Študent