zgodba
V Trierjevem čudovitem filmu o koncu sveta Justine in Michael praznujeta svojo poroko na razkošni zabavi v imenitnem domovanju njene sestre Claire in svaka Johna. A naj se manično depresivna nevesta še tako trudi, se poročno slavje kmalu sprevrže v popolno katastrofo: družinske napetosti se stopnjujejo, zakoni se krhajo. Zemlji pa se medtem neusmiljeno približuje orjaški pobegli planet Melanholija …
Lars von Trier je ustvaril osupljivo avdiovizualno fantazijo epskih razsežnosti in wagnerjanskega duha, ki žanr poročne komedije brezšivno zasuka v film psihološke in kozmične katastrofe.
iz prve roke
»Mislim, da je v Justine veliko mene. Precej je zasnovana na moji osebnosti in mojih izkušnjah z napovedmi sodnega dne in depresijo. Medtem ko naj bi bila Claire … normalna oseba. /…/ Psihoanalitik mi je nekoč povedal, da se melanholiki navadno bolj trezno odzovejo na katastrofalno situacijo kot običajni ljudje. Deloma zato, ker lahko rečejo: ‘Sem ti rekel!’ Deloma pa zato, ker nimajo kaj izgubiti. To je bil zametek Melanholije. In čez manj kot leto dni je bil scenarij napisan, igralci izbrani in ekipa je začela snemati.«
– Lars von Trier, režiser in scenarist
portret avtorja
Lars von Trier (rojen leta 1956 v Köbenhavnu na Danskem) leta 1983 diplomira na filmski akademiji, nato pa nekaj časa snema reklame in glasbene spote. Leta 1995 s Thomasom Vinterbergom sestavi filmski manifest danske Dogme 95. Od tedaj velja za enega najbolj inovativnih evropskih režiserjev, njegov filmski jezik je prepreden z neologizmi. Med njegovimi filmi so: Element zločina (Forbydelsens Element, 1984), Medea (1988), Evropa (Europa, 1991), Lom valov (Breaking the Waves, 1996), Idioti (Idioterne, 1998), Plesalka v temi (Dancer in the Dark, 2000), prva dela še ne dokončane ‘ameriške trilogije’ Dogville (2003) in Manderlay (2005), Antikrist (Antichrist, 2009) in najnovejša Melanholija.
Za svoje delo je prejel številne nagrade na mednarodnih festivalih. V Cannesu je za film Plesalka v temi prejel celo zlato palmo, pa tudi veliko nagrado žirije za Lom valov; nagrado za najboljšo igralko sta tam poželi Charlotte Gainsbourg za vlogo v Antikristu in Kirsten Dunst za Melanholijo, medtem ko si je Trier na zadnji ediciji Cannesa s svojimi spornimi izjavami prislužil še status »persona non grata«.
kritike
»Filozofskost in meditativnost filma, podprta z viscontijevsko-wagnerjansko romantično scenografijo viharniških barv in apokaliptičnega vzdušja, pa tudi kar nekaj počasnega »meditativnega« teka, bi na letošnjem canneskem festivalu pri žiriji gotovo dosegli več od »zgolj« nagrade za najboljšo žensko vlogo Kirsten Dunst (ta se je von Trierju sicer pripetila tudi za film Antikrist), če ga festival zaradi njegovih spornih izjav ne bi licemersko razglasil za persono non grata. A kaj bi to: po Melanholiji se bo tistim von Trierjevim oboževalcem, ki so Antikrista težko pogoltnili, če so ga sploh lahko, gotovo odvalil kamen od srca. Ne pa tudi tesnobno občutje življenja, ki je eden glavnih protagonistov tega filma. /…/ Melanholija ni toliko film o koncu sveta kot o načinih, kako se spopadamo s strahom pred smrtjo in pred – ničem. Pa spet: v radikalni interpretaciji je lahko tudi film, ki ne govori »le« o fatalnem koncu življenja, ampak tudi našega dojemanja življenja. Kaj lahko sledi temu koncu?«
– Ženja Leiler, Pogledi
»A če že mora biti konec sveta, naj bo konec sveta vsaj najlepši možni konec, naj bo najlepši konec sveta na svetu! Zakaj ga ne bi počastili in mu darovali simfonije? – In prav Melanholija Larsa von Trierja, ki je bila nedavno razglašena za najboljši evropski film leta, je ta simfonija. Je pravzaprav opera, napisana in izvedena za konec sveta. Skupni projekt od mrtvih vstalega Richarda Wagnerja in Larsa von Trierja, skupni projekt na antidepresivih. Von Trierja, velikega čarovnika menjave predpostavk, ni strah konca sveta, temveč lastnega pekla. Melanholija je intimni spektakel, ognjemet lepih kadrov, ki jemljejo sapo. Lepih in žalostnih. In kakšen je konec sveta, poleg tega, da je lep? Intimen je in topel. Predvsem pa subtilen, kar so lastnosti, s katerimi von Trierja doslej nismo opisovali. Očitno ni ničesar, česar Lars von Trier ne bi znal – to je po njegovih številnih filmskih manipulacijah že dolgo jasno -, da pa ima tudi čustva, je resnično presenečenje.«
– Ana Lasić, Pogledi
»Melanholija je komentar o strahopetnosti nekaterih in o pogumu drugih, o človečnosti in mističnih preobratih kakršnih je zmožna človeška duševnost.V tem nanosu so zlasti pomenljivi sklepni filmski kadri. Vizualno je film močan, gradi na estetiki kontrastov in na temačni poetiki v vseh odtenkih. Začetna sekvenca upočasnjenih podob gledalca uvede v nadrealno vzdušje celote. Vzporedno pa spominja na flamsko slikarstvo iz obdobja gotike. Čas je torej nedoločljivi čas bivanja in ne toliko sodobnost. Tu sta krutost narave. Dvom o smislu stvarstva, ter obenem paradoksalno čar nepredvidljivega in pretečega. Dogajanje po uvodnih prizorih preskoči v realnost, gledalci smo priča Justinini poroki, ki naj bi bila srečen začetek, vendar se sprevrže v vse kaj drugega. Von Trier, privrženec kontrastov nas z naslednjo potezo znova prestavi v razsežnosti nestvarnega. K temu pripomore tudi glasba iz Wagnerjevega Tristana. Na nas režiser s svojimi prijemi, ki izhajajo iz manifesta Dogma, četudi, se je že precej oddaljil od Dogminih prvotnih načel, naredi vtis z neposrednostjo in s čustveno gostoto brez odmikov. Izogne se vsem enoznačnim sporočilom, ni ne didaktičen in tudi ne ciničen. Nad izrečenim prevlada sugestija, zato filmska pripoved učinkuje s posebno zmožnostjo, da se v vsakem dotakne njegovih osebnih strun. Po zaslugi menjav in prestopov v nasprotja je film, sodoben, toda po temah in dinamiki osupljivo brezčasen.«
– Tesa Dreu, RA Slovenija
»Melanholija je skrajno intimen film o koncu sveta, kjer režiser od splošne (vesolje, konstelacija planetov v “prologu”) in družinske (“Justine”) obravnave katastrofe v “Claire” pristane pri najbolj osebnih občutjih. To ni film utrujajoče in preračunljive trierjevske megalomanije, kakršne smo vajeni, temveč njegov najbolj čustveni in iskreni film doslej.«
– Simon Popek, Delo
»Ne pričakujte preveč od konca sveta, je nekoč duhovito pribil sloviti aforist Jerzy Lec. Kot da bi preroško meril na sodobne filme katastrofe, ki skušajo z računalniško generiranimi posebnimi efekti pričarati kar najbolj spektakularen konec sveta, a gledalca vedno znova razočarajo z jalovostjo žanrskih klišejev in tehnološkega manirizma. Nasprotno pa zna Lars von Trier, mojster ohlapne forme in radikalnih rešitev, peotičnih podob in kontemplativnih premorov, vizualne stilizacije in subverzivne estetizacije, presenetiti tudi v žanru katastrofe. V Melanholiji, osupljivi avtorski interpretaciji konca sveta, samosvoje poveže intimistično dramo individua, ki tone v kronično depresijo, in znanstvenofantastično sago o usodnem trčenju planetov, ne da bi si pomagal z običajnimi dramturškimi prijemi in standardno orožarno modernih vizualnih učinkov.«
– Bojan Kavčič, Stop
»Film, ki ga lahko opišemo le kot psihološki film katastrofe, je epski v pravem pomenu besede, poln referenc in metafor (že naslov filma govori zase), mestoma skoraj meditativen (na najbolj nedolgočasen način) ter odličen odgovor na stanje sveta. /../ Von Trier je tokrat svoj umetniški izraz ujel v krhko ravnovesje, ki mu je pri kakšnih prejšnjih izdelkih spolzelo iz rok. Lahko bi rekli, da mu je konec sveta očitno dobro del. Fotografija je magična in ne, apokalipsa res še nikoli ni bila videti tako dobro. So filmi, ki zgolj pripovedujejo zgodbo (in to lahko počnejo odlično), in so filmi, ki so umetnost. Melanholija je ganljiva umetniška izpoved.«
– Irena Jenko, Siol.net
»Trierjeva Melanholija, v kateri se mešata delirični humor in nebrzdani patos, je strahovito ganljiv film. /…/ Tu ni Trierjevih običajnih zvijač, kočljive parodije in avtosatire, praznih ‘brechtovskih’ mehanizmov distanciranja ali podivjane mizoginije. Ženske skoraj brez izjeme zasedajo osrednje mesto njegovih zgodb, ki običajno pripadajo eni od dveh kategorij: so tiste, v katerih je protagonistka vseskozi trpinčena in skozi trpljenje doseže status svetnice (Lom valov, Plesalka v temi), in tiste, v katerih se na koncu svojim mučiteljem krvavo maščuje (Dogville, Antikrist). Melanholija poruši oba vzorca – in je zato prvi režiserjev film, ki se mi ne upira. Pa vendar je odločilno trierjevski v svojih formalnih prijemih: v prvi vrsti v svoji subverziji popularnih filmskih žanrov (tokrat čudaške poročne komedije in filma vesoljske katastrofe) skozi brutalno impozicijo estetike, ki hkrati potencira in izniči konvencije realizma, na katerih ti žanri temeljijo. Kar je pop art za Godardove filme iz sredine 60-ih, je nemški romanticizem za Melanholijo. /…/ Najbolj sijajno pri tem filmu pa je, da ga lahko v celoti beremo kot metaforičen prikaz izkušnje posameznika, ki tone v globine bolezenske depresije, in hkrati kot fantastično pravljico o medplanetarnem trčenju in zadnjih dneh življenja na Zemlji. A Trier se ne zadovolji zgolj s prepletanjem dveh registrov pomena, pač pa podvoji še sam prikaz katastrofe, tako da jo sprva uprizori kot komedijo in nato še kot tragedijo.«
– Amy Taubin, ArtForum
»Osupljivo. Film, ki vas spravi v stanje ekstaze. Ganljiva mojstrovina, zaznamovana z neverjetno vizionarsko globino.«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»V viziji kozmične amour fou, ob spremljavi Wagnerjevega ‘Liebestod’, trčita Zemlja in naslovni zablodeli planet. Je to dejansko konec sveta, ali zgolj depresija neke ženske, ki je končno pogoltnila njeno krhko duševnost? Kakorkoli že, čudež filma je v tem, da nam nastop te grozljive katastrofe dovoli doživeti kot ekstatično olajšanje.«
– Amy Taubin, ArtForum
»Spektakularna predstava, od kakršne ne morete odvrniti pogleda. Monumentalno ambiciozen film. Ko sem odhajal iz kinodvorane, je bilo, kot bi lebdel, bil sem pomlajen in srečen do obisti.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Ta film je nekaj resnično posebnega. Vizualno osupljiv, globoko emocionalen in pogosto neizmerno duhovit. Von Trier je ustvaril nekaj nežnega in pretanjenega, metafizičnega in ranljivega.«
– Andrew O’Hehir, Salon
»Von Trier predstavi svojo vizijo zadnjih trenutkov človeškega življenja v jedrnatem poetičnem uvodu. In ta se ponaša z nekaj najbolj presunljivimi sekvencami v počasnem posnetku, kar sem jih kdaj videla.«
– Barbara Scharres, Chicago Sun-Times
»Von Trier skonstruira omamno, hipnotično variacijo na svoje priljubljene motive, s katero te mojstrsko povzdigne do epskih razsežnosti.«
– Eric Kohn, indieWIRE
»Von Trier vas opomni, s kakšnim vizualnim virtuozom imate opravka.«
– Mike Goodridge, Screen Daily
»Fantastično. Brez dvoma najsijajnejša predstava Kirsten Dunst.«
– John Powers, Vogue
»Toda četudi v tretje, po trilogijah o Zlatih srcih in ZDA, von Trier vsebinskega sklopa ne bo razdelil na tri dele, lahko Melanholijo umestimo v jasno zaznaven, mamutski pripovedni lok o načinih spopadanja s svetom, ki ga lahko na podlagi vse prej kot racionalnih uvidov razglasimo za: vrednega ljubezni in odrešitve; vrednega sodbe in pogube; ali nepodvrgljivega kakršnikoli konsistentni obravnavi. O načinih spopadanja s svetom, ki ga lahko brezpogojno ljubimo, ga skušamo narediti vrednega svoje ljubezni ali pa se od njega morda zato, ker se nam prvi možnosti ne posrečita, preprosto odvrnemo.«
– Dušan Rebolj, Ekran