zgodba
Ricky, Abby in njuna otroka živijo v Newcastlu. So ljubeča in povezana družina, a finančno jim ne gre najbolje. Ricky je zamenjal že vrsto slabo plačanih služb, Abby pa predano opravlja delo patronažne sestre. Zavedata se, da kljub trdemu delu nikoli ne bosta imela lastnega doma. Potem pa se Rickyju ponudi izjemna priložnost. Če bi prodal ženin avto in kupil kombi, bi se lahko samozaposlil kot pogodbeni kurir. Nova zaposlitev obeta svobodnejši delovnik in boljši zaslužek, toda …
iz prve roke
»Lahko ta sistem vzdrži? Je sprejemljivo, da nakupe opravljamo preko človeka, ki se v kombiju udinja štirinajst ur na dan? Je to bolje kot iti v trgovino in izmenjati nekaj besed s prodajalcem? Si res želimo svet, kjer ljudje živijo pod takšnim pritiskom; z delom, ki negativno vpliva na njihove prijateljske in družinske vezi ter krči njihova življenja? Ne gre za to, da bi nas tržno gospodarstvo pustilo na cedilu – nasprotno, to je logičen razvoj gospodarstva, posledica ostre tekme za zmanjševanje stroškov in povečevanje dobička. Trgu ni mar za kakovost naših življenj. Trg zanima zaslužek, to dvoje pa ni združljivo. Revni zaposleni in njihove družine – ljudje, kot sta Ricky in Abby – plačujejo ceno. Vse to pa ne pomeni nič, če gledalci ljudem na platnu ne bodo verjeli, če jim zanje ne bo mar, če se z njimi ne bodo smejali in delili njihovih težav. Njihova življenjska izkušnja, če jo prepoznamo kot pristno, je tisto, kar bi se nas moralo dotakniti.«
– Ken Loach
portret avtorja
Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu slogu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. V Kinodvoru smo si lahko ogledali komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels’ Share, 2012), dokumentarec Duh leta ’45 (The Spirit of ’45, 2013), Jimmyjev dom (Jimmy’s Hall, 2014) in film Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake, 2016), s katerim si je Loach na festivalu v Cannesu prislužil drugo zlato palmo. S filmom Medtem ko vas ni bilo se je Loach že štirinajstič uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu.
Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.
kritike
»Tudi letošnji Liffe je za doslej najboljši film moral počakati na Kena Loacha in njegov film Medtem ko vas ni bilo. /…/ če vas ni bilo med gledalci ali gledalkami, ste zamudili ne le nekaj najboljšega, marveč sam ‘trenutek resnice’. /…/ Loach zna narediti film, ki se na neki način skrije za tem, kar prikazuje. Da ‘se skrije’, pomeni, da mu ne gre toliko za kakšno umetelnost naracije ali stilistično bravuroznost, kakor za to, da se odgovorno in temeljito loti snovi, problema, situacije, ki jo obravnava. Loachevski film je neke vrste film ‘ad rem’, ki zna biti tudi bolj resničen od same realnosti, se pravi, da zna pokazati, kaj ta v resnici je. In ‘zero hours’ je v resnici to, da je samozaposleni ne le brez vseh delavskih pravic, marveč da dela za ‘nič ur’ svojega časa.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»/…/ še eno netaktno, strastno poročilo iz srca sodobne Britanije, dežele vazalov ‘dela na zahtevo’ ter tlačanov storitvenega gospodarstva – film, ki nadaljuje Loachevo preteklo tradicijo in sega k Tatovom koles Vittoria De Sice. To je ognjevito, neposredno in srdito delo, ki nam brez ironije in olepševanja predstavi sodobni problem, katerega posledice kar ne najdejo svojega mesta v dnevnih poročilih.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»To je ravno toliko film o družinski dinamiki kot o tem, kaj kot družba žrtvujemo za udobje hitre dostave Amazonovih paketov. Pristen, niansiran čustveni naboj filma se razkrije prav v tihem opazovanju naraščajočih napetosti med zaposlenima staršema in njunima otrokoma.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Novi film Kena Loacha Medtem ko vas ni bilo brexita ne omeni niti z besedo, čeprav je evidentno, da kaos angleškega socialnega sistema izhaja tudi iz političnih manipulacij zadnjih treh let. V tem smislu Loachev film prikliče Coppolovega Botra, kjer mafije prav tako nihče ni omenjal z besedo, vedno je bil govor le o ‘družini’. In družina je sidrišče prepričljivega filma starega britanskega socialista /…/.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Ljubeča in skromna družina razpade pred našimi očmi na obupane in dostojanstva oropane človeške lupine. Sistem ubija – je končno sporočilo filma, ki bi ga lahko pristojno ministrstvo /…/ odtisnilo na etikete z opozorilom pred nevarnostmi kapitalizma in svobodnega trga.«
– Tina Lešničar, Delo
»/…/ drama tako goreče človeške empatije in srce parajoče vsakdanjosti, da vam njeni siloviti klimaktični prizori dobesedno vzamejo sapo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Nekateri režiserji z leti postajajo vse mlajši – proti vsem pričakovanjem postanejo bolj vitalni, pronicljivi, prepričljivi in relevantni. Ken Loach je dolgo delal nepopustljive, stroge in trpke drame o ljudeh, ki so jih nekoč imenovali ‘delavski razred’ – in ti filmi so živeli na tihem koncu radarja; nekaj jih je bilo dobrih, a večina je šla mimo bolj ali manj neopaženo. Vendar je čas Loacha dohitel in ga potisnil na sam vrh ustvarjalnih moči. Pri dvainosemdesetih snema filme, ki razkrivajo – s skoraj karmičnim občutkom za tempiranje – družbeno dramo našega časa. /…/ Tokrat je spet zadel v črno. Njegov novi film Medtem ko vas ni bilo je še ena intimna in silovita drama o tem, kaj se dogaja v vsakdanjem življenju ljudi – pa ne le v Angliji, ampak po vsem svetu.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Kot v vseh Loachevih najboljših delih je tudi tu močna, prizemljena, naturalistična igra igralcev tista, ki poskrbi, da film ne zdrsne v pretirano didaktičnost, ampak navduši kot pretresljiva, prepričljiva, relevantna drama o hudo omejenih možnostih, s katerimi se dandanes sooča vse preveč Britancev.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Rickyja tu in tam ugrizne kak pes, toda kapitalizem ga raztrga. Predvsem pa mu kapitalizem raztrga družino. Abbie (Debbie Honeywood), njegova žena, je patronažna negovalka – bolnim nudi oskrbo na domu. Skrbi za ljudi. Na drugi strani pa se kapitalizem za ljudi ne meni več. Spravlja jih na rob živčnega zloma. Nobene empatije. Vse bolj je nečloveški. Film Medtem ko vas ni bilo, nadaljevanje Loachevega filma Jaz, Daniel Blake, jasno pokaže, da se Ricky, Abbie in njuna otroka kapitalizmu ne izplačajo več – in da se Rickyju, Abbie in njunima otrokoma ne izplača več kapitalizem.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina