zgodba
Globoko v makedonskih gorah, v zapuščeni vasi brez cest, elektrike in tekoče vode, živi Hatidže s svojo ostarelo materjo. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel, ki ga prodaja v najbližjem mestu, oddaljenem štiri ure hoda. Njeno spokojno življenje pa nekega dne vznemiri nomadska družina, ki prispe z rohnečimi motorji, sedmimi hrupnimi otroki in čredo krav. Hatidže se razveseli družbe in z ničemer ne skopari – ne z ljubeznivostjo ne s svojo posebno rakijo ne s starodavnimi čebelarskimi nasveti …
Film, v katerem odročna makedonska vasica postane mikrokozmos sodobnega sveta, je portret krhkega ravnovesja med človekom in naravo, pogled v hitro izginjajoči način življenja ter poklon trdoživosti, življenjski energiji in optimizmu neke ženske. Epska, a hkrati intimna Medena dežela, polna nepričakovanega humorja in dramatičnih trenutkov, je prvi film v zgodovini oskarjev, ki je bil nominiran za najboljši mednarodni celovečerec in hkrati za najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zgodba Medene dežele se je začela dolgo pred naselitvijo ljudi v regiji, naš film pa se prične z zadnjima tamkajšnjima prebivalkama: Hatidže in njeno materjo. Tako kot čebele delavke vse življenje skrbijo za matico, ki nikoli ne zapusti čebelnjaka, je tudi Hatidže svoje življenje posvetila skrbi za hromo mater, ki nikoli ne zapusti njune razpadajoče koče. Film je postavljen v nekakšen nezemeljski kraj, ki ga nista zaznamovala specifični čas in geografska lega in ga ni mogoče doseči po rednih cestah, hkrati pa je le dvajset kilometrov oddaljen od najbližjega modernega mesta.
Tamkajšnje družine govore starodavno turško narečje, zato film bolj kot dialog poganja vizualna pripoved, like pa spoznavamo skozi govorico telesa, medsebojna razmerja in njihova čustva. To vizualno, intuitivno sporazumevanje gledalcu približa protagoniste in – še pomembnejše – naravo. Zavemo se, da smo zgolj ena od številnih vrst in da nismo nič manj podvrženi vplivu okolja. /…/
Hatidžina zgodba razkriva širšo idejo o tem, kako tesno sta prepletena narava in človeštvo – in kaj utegnemo izgubiti, če prezremo to temeljno povezavo.«
– Ljubomir Stefanov in Tamara Kotevska
kritike
»Tisti izmed nas, katerih življenja določajo urbani ritmi, zlahka izgubimo stik z naravnimi ciklusi življenja. V zadnjem času pa smo v parkih, vrtovih in s svojih oken mnogi doživljali rojstvo pomladi z novo intenzivnostjo. Zaradi omejitev gibanja smo postali bolj samozadostni, po drugi strani pa tudi ranljivejši in bolj odvisni od drugih. V tem kontekstu se mi je v misli znova prikradel eden mojih najljubših dokumentarcev leta 2019, očarljiva, poetična in politično nabita Medena dežela. Velika slika – v miniaturi. /…/ Dokumentarec, ki je zasluženo osvojil številne nagrade, poudari pomen medsebojne povezanosti, družinskih in družbenih vezi ter predvsem nujnost vzdrževanja ravnovesja v našem ekosistemu. Brez dvoma – film za naše čase.«
– Maggi Hurt, British Film Institute
»/…/ ta dokumentarec ni nič manj kot najdeni ep, okoljska alegorija iz resničnega življenja in – ne nazadnje – jedka komedija o prastarih težavah z brezobzirnimi sosedi. /…/ Uvodne minute so osupljive; česa tako sublimnega, čudnega ter človeške in naravne lepote polnega v filmu še nisem videl. /…/ Ljubomir Stefanov in Tamara Kotevska nista zgolj zabeležila ritmov in tekstur podeželskega življenja. Svoja opažanja – več kot štiristo ur posnetkov – sta oblikovala v navdihujočo neorealistično pravljico, otožno in ganljivo pripoved o boju, vztrajnosti in spremembah. /…/ Tih, intimen in intenziven, a hkrati z epsko veličino navdahnjen film. Pesem, prežeta z zgodovino.«
– A.O. Scott, The New York Times
»V letu 2019 sem videla veliko močnih dokumentarcev /…/, a le eden je združil raziskovanje redko videnega kotička sveta z napeto medčloveško in ekonomsko dramo, ki se odvija v resničnem času in na način, kakršnega filmski ustvarjalci na začetku niso mogli predvideti. /…/ Medena dežela sočutno in včasih boleče razkriva, kako sodobne sile – od podnebnih sprememb do brezobzirnega kapitalizma – uničujejo in ogrožajo starodavni način življenja.«
– Dana Stevens, Slate
»Medena dežela pripoveduje zgodbo univerzalnega pomena, hkrati pa razkriva pozabljeni kraj, ki je tako svojstven in čuden, da si ga večina sodobnih Zahodnjakov niti zamisliti ne more.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter
»/…/ izvrsten primer, kako lahko potrpežljivost in srečna naključja ustvarijo dokumentarni zaklad.«
– Lee Marshall, Filmi leta 2019, Screen Daily
»/…/ izkustveni čudež, ostra kritika kapitalizma in film, ki ga nikakor ne smete zamuditi.«
– David Fear, Rolling Stone
»Medena dežela, v kateri skoraj v laboratorijskih pogojih vidimo, kaj se zgodi, ko se kapitalizem polasti narave, na tej točki postane briljantna metafora kapitalizma, ki naravi jemlje več, kot potrebuje, in ki ni več sposoben preživeti vsega človeštva. Med tu izgleda kot zlato, ki se sveti. Ali bolje rečeno: kot kapitalizem, ki se sveti. In kapitalizem je tako zašel, da vrnitev k “naravnemu” življenju – k logiki “pol vzameš, pol pustiš” – ni več mogoča, saj bi to pomenilo življenje brez elektrike in interneta. Vsaj tako nas prepričujejo neoliberalci, ki pravijo: če ne bomo zgradili elektrarn na Sava, ne bomo imeli več elektrike in interneta! Če bodo ribiči še naprej blokirali izgradnjo HE Mokrice, bomo padli v večno temo!« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina