iz prve roke
»Maria Callas je izjemna tragična igralka. Je edina, ki lahko izrazi duhovno katastrofo – celo brez igranja in ne da bi izrekla eno samo besedo. Upodobiti je sposobna strastno zaljubljeno žensko, kruto in trpinčeno, nasprotje poraženke. /…/ Včasih pišem scenarij, ne da bi razmišljal, kdo bo v filmu igral. Tokrat pa sem vedel, da bo Medeja ona, zato sem scenarij ves čas prilagajal njej. /…/ Tista barbarskost, ki se zrcali v Medejinih očeh, v njenih obraznih potezah, tudi če se ne kaže neposredno, saj je površina nekako zloščena … Skratka, tistih deset let, ki jih preživi v Korintu, nekako postane Mariino življenje. Tudi Maria je izhajala iz kmečkega, podeželskega okolja, a se je morala priučiti življenju v meščanski družbi. V lik sem skušal strniti Mario v vsej njeni kompleksnosti in celovitosti. /…/ Režiserji pravzaprav vse življenje snemajo isti film, tako kot pesniki vedno pišejo isto pesem. Gre za različice iste teme. Vsi moji filmi govorijo o nikoli razrešenem odnosu med revnim, plebejskim, lumpenproletarskim svetom in kultiviranim, buržoaznim. Tokrat sem se teme lotil zelo eksplicitno: Medeja je junakinja lumpenproletarskega, arhaičnega, religioznega sveta, Jazon pa junak racionalnega, posvetnega, modernega. Njuna ljubezen predstavlja konflikt med tema svetovoma.«
– Pier Paolo Pasolini
kritike
»‘Drobna ptičica z mogočnim glasom orlice, drhteče orlice’, kot jo opiše Pasolini, v Medeji sploh ne uporabi tega ‘mogočnega, drhtečega’ glasu. Da bi bilo vse skupaj še bolj enigmatično, Maria Callas v filmu sploh ne govori: glas ji posodi druga igralka, s tem pa ji je odvzeto prav tisto, zaradi česar je bila, kar je bila. Medeja je film o Mariinem molku in Mariinih krikih (edini zvok, ki ni dubliran): krikih, ko ‘iz globin obupa še vedno slišimo odmev upanja’. Njen lik se razvija na lokacijah od Kolhide do Korinta (posnetih v Kapadokiji in Pisi), molči in kriči, pri tem pa nekako zrcali vse operne junakinje, ki jih je kdaj vrhunsko interpretirala. /…/ Vse korintske sekvence (Medejino izgnanstvo, padec v pozabo, njeno maščevanje) se ponujajo kot številne možne vzporednice dolgega izbrisa Marie Callas kot mita tega stoletja: kar je bilo, ne bo nikoli več. Te besede, ki jih izreče Medeja, pripadajo tudi Marii Callas – v zlitju antičnega in sodobnega mita, klasične in sodobne Grčije.«
– João Bénard da Costa, Escritos sobre Cinema
»Razum zamegljuje. Razsvetljenstvo si prizadeva za jasnost, ki pa nam ne more razkriti, kaj cveti v temi. Medeja ukrade zlato runo in ubije brata, da bi upočasnila zasledovalce. Vse to iz ljubezni. ‘Srce ima svoje razloge, o katerih razum ne ve ničesar.’ Ti razlogi morda niso razumni, so pa zato toliko bolj upravičeni. /…/ Medeja mora uničiti simbolni red, v katerega je vpeta kot kakšen metulj na razpenjalu. Upa, da bo z uničenjem vezi s tem simbolnim redom pridobila nekakšno svobodo. Svobodo, da se na novo izumi zunaj tradicije in obveznosti. /…/ Ko je materi vsiljen nedosegljivi ideal materinstva. Ko priseljenka, ki je zapustila in izgubila vse, ne dobi priložnosti, da bi bodisi pozabila bodisi se spominjala tistega, kar je pustila za seboj. Ko ženski odvzamejo celo jezik, ko jo pustijo sámo zunaj, medtem ko se moški pogovarjajo (najpogosteje o ženski, ki so jo utišali). Takrat je najbrž edini razumen odgovor, da se odzove na nasilje, ki ji ga je prizadejal razum. Civilizacija se morda pretvarja, da je pozabila na smisel žrtvovanja, toda ljudje, ki jih žrtvuje za to blaženo nezavedanje, se še predobro spominjajo njegovega smisla. V zadnjem, z ognjem ožarjenem prizoru Medeja končno zakriči Jazonu, naj utihne. Njegov razum je potisnila čez meje človeško znosnega. (Njegov) svet je pustila za seboj.«
– Michaël Van Remoortere, Photogénie
»To je v resnici film o Marii Callas, o njeni tragediji in o njenem trpljenju, in prav s tem ta film govori o tragediji vsega davnega sveta, ki se znajde tragično nerazumljen in strašno lep v modernem svetu.«
– Miklavž Komelj v okviru retrospektive Pasolini 100! v Slovenski kinoteki leta 2022
»Pasolinija ni toliko zanimal prevod Evripidove tragedije, kot so ga zanimale Medejine vizije (tako je tudi delovno poimenoval film). Zanemaril je stebre Evripidovega mita, minimalno poudaril odnos, izdajstvo, kratkotrajno Medejino materinstvo … Ljubezen, smrt, uničenje, jeza, objokovanje, žalost …, vse je vklenil v hladnost – celo Medejino ‘strast’, zaradi katere zapusti svojo deželo in svoj svet. Vse je mrzlo kot smrt. In vse je tiho. Tišino prebija le antična japonska glasba in ljubezenski iranski spevi. Medeja je film, viden z očmi Tretjega (idealnega in idealiziranega) sveta.«
– Majda Širca, katalog Slovenske kinoteke ob Pasolinijevi retrospektivi leta 2001