Dina je v zakonu z direktorjem Gantarjem zadovoljna, a jo srce in telo vlečeta k mlademu in postavnemu Luki. S pretvezo, da bo mladenič inštruiral njenega sina, omogoči pogostejša srečanja, ki pa jih Gantar zasluti. Na praznovanju sinovega rojstnega dneva, kjer je tudi Luka z deklico Petro, od žene izsili priznanje. Gantar v besu posili Dino, Luka pa ne stoji križem rok, ampak se spravi na Gantarja, zatem pa z dekletom odpotuje. Po njegovi vrnitvi se dogodki zapletejo, klopčič starševske, prijateljske in erotične ljubezni postaja vedno bolj zamotan. Bo Luki uspelo krmariti med Dino in Petro ?
Kultni film slovenske hipijske generacije, ki je na integralno, necenzurirano verzijo z najdrznejšimi erotičnimi prizori čakal več kot deset let.
Integralno, necenzurirano verzijo kultnega filma bomo predvajali ob lansiranju nove knjige Marcela Štefančiča, jr., Maškarada: strašne fantazije slovenskega filma, ki bo izšla v založbi UMco. Projekciji sledi pogovor avtorja knjige z nekaterimi glavnimi člani filmske ekipe.
»Ko je André Bazin leta 1948 Rossellinijev slog v filmu Paisà opisal s skoraj enakimi besedami kot Wellesov slog v Državljanu Kanu, so bili mnogi presenečeni, celo šokirani. Toda: ste kdaj pomislili, da bi lahko Kosmačev Dobri stari pianino opisali s skoraj enakimi besedami kot Hitchcockovo Sabotažo? Ali pa da bi lahko Štigličevo Balado o trobenti in oblaku opisali s skoraj enakimi besedami kot Fordovega Moža, ki je ubil Libertyja Valanca ali Scorsesejevega Taksista ali Fordove Iskalce, Klopčičev Strah pa s skoraj enakimi besedami kot Altmanov vestern Kvartopirec in prostitutka? In Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu s skoraj enakimi besedami kot Hladnikovo Maškarado?
Maškarado, škandalozni erotikon, slovensko Globoko grlo, je leta 1971 posnel Boštjan Hladnik. Hladnik je Slovenijo škandaliziral že s svojim prvencem, Plesom v dežju. Maškarada pa je bila porno verzija Plesa v dežju. Njena resnica. Hladnikov film je bil tam, kjer je moral biti. V žrelu filmske zgodovine – na golem presečišču brutalizacije seksa in seksualizacije nasilja. Toda Hladnik je šel v svoji hereziji dlje kot tedanji trend. Ko namreč Gantar brutalno, analno naskoči Dino, s katere prej strga oblačila, za hip vidimo celo njegov nabrekli, penetrirajoči penis.
Hladnik je Maškarado posnel v času prelomnih in ‘škandaloznih’ porno filmov (Mona, Globoko grlo, Za zelenimi vrati), pa tudi leto pred škandaloznim Zadnjim tangom v Parizu, v katerem sta tako bombastično in pregovorno seksala Marlon Brando in Maria Schneider. In Bernardo Bertolucci je hotel, da bi zares seksala. Hardcore. Brez simuliranja. Brez igranja. Brez blefa. V času, ko je cenzura vse bolj popuščala, je skušal izvesti svojo seksualno revolucijo, svojo detabuizacijo. Toda ni se izšlo.
Brando se je v Pesmih moje matere (1994), svoji avtobiografiji, ki jo je prevedla Mija Dintinjana, spominjal: ‘V prizoru, kjer se Paul in Jeanne sestaneta v stanovanju, bi me morali posneti golega od spredaj, toda bilo je tako mrzlo, da se mi je penis skrčil in je bil velik kot orešček. Kar ovenel je. Moje telo je šlo vase zaradi mraza, še bolj pa zaradi napetosti, zadrege in pritiska. Videl sem, da prizoru tako ne bom kos, zato sem začel gol korakati gor in dol po stanovanju in upal na čudež. Od nekdaj sem močno zaupal v moč duha nad telesom, zato sem svojo pozornost osredotočil na intimne dele in skušal z voljo pripraviti svoj penis in moda, da bi nabreknili; celo nagovoril sem jih. Toda duh me je izdal. Bil sem ponižan, vdati pa se nisem hotel. Bernarda sem poprosil, naj potrpi, ekipi pa sem dejal, da ne bom odnehal. Po kakšni uri čakanja sem jim z obrazov prebral, da so obupali nad mano. Prizora pač nisem mogel odigrati tako, zato so ga črtali.’
Hladnik je naredil to, česar Bertolucciju ni uspelo. To, o čemer je Bertolucci le sanjal. Hladnik je izpolnil Bertoluccijev sen. In filmski sen.«
– Marcel Štefančič, jr.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski 13: »1971: Pomemben člen nekdanje repertoarne politike je bila tudi cenzurna komisija. Ta je vztrajno zavračala Maškarado in dovolila predvajanje šele tretji, ‘prečiščeni’ verziji, s pripisom: ‘Ni za otroke!’ Izvirna necenzurirana verzija je bila premierno prikazana ob koncu leta 1982 v kinu Sloga.«
V sodelovanju z založbo UMco in Slovenskim filmskim centrom.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski 13:
18.12.1971 – 20.12.1971 (1): prva repriza domačega barvnega WS filma – Ni za otroke!;
29.12.1982 – 31.01.1983 (2).