zgodba
Ljubezenska zgodba se je začela v šestdesetih letih na idiličnem grškem otoku Hidra, kjer sta se tedaj neznani Leonard Cohen in Marianne Ihlen, ločenka z majhnim otrokom, srečala v boemski skupnosti umetnikov, pisateljev in glasbenikov. Film sledi njunemu razmerju od zgodnjih dni na otoku, časa ‘svobodne ljubezni’, skozi obdobje, ko je Cohen kot uspešen glasbenik prepotoval svet, pa vse do leta 2016, ko sta umrla le nekaj mesecev narazen.
Dokumentarec o zapletenem razmerju med Leonardom Cohenom in njegovo norveško muzo Marianne Ihlen, hkrati pa režiserjev osebni poklon dolgoletni prijateljici.
iz prve roke
»Bil sem dokaj izgubljen dvajsetletnik na lovu za pustolovščinami, ko sem obiskal grški otok Hidra. Tam sem imel srečo, da sem spoznal Marianne, dekle Leonarda Cohena, ki me je med drugim prepričala, naj posnamem svoj prvi film.
Marianne je leto poprej obiskal DA Pennebaker, ki jo je upodobil s sinkom Axelom ter ji razkril radosti dokumentarnega filma. Spominjam se, kako mi je pod grškimi zvezdami pokazala [Pennebakerjev dokumentarec] Ne oziraj se nazaj (Dont Look Back), potem pa mi predvajala Leonardovo glasbo. To je bil eden najbolj čarobnih trenutkov v mojem življenju, ki bo za vedno ostal z menoj.
Ko sem delal film Marianne & Leonard, se mi je zdelo, kot da sem sklenil neki krog. Uporabili smo Pennebakerjeve posnetke Marianne, ki smo jih našli v režiserjevem skladišču in jih še nihče ni videl. DA Pennebaker, Marianne in Leonard me še vedno navdihujejo. Zame je bil velik privilegij, da sem lahko naredil ta film.«
– Nick Broomfield
portret avtorja
Britanski režiser Nick Broomfield, čigar neuradni portret superzvezdnice Whitney Houston (Whitney: Can I Be Me) smo si lahko leta 2018 ogledali tudi v Kinodvoru, je med drugim znan po dokumentarcih Kurt & Courtney (1998) in Biggie and Tupac (2002).
Avtorjeva uradna spletna stran: www.nickbroomfield.com
Kritike
»‘Love is not a victory march’ je prepeval Leonard Cohen v /…/ pesmi Hallelujah. Vznemirljivi dokumentarec Nicka Broomfielda /…/ čudovito prikaže vzpone in padce zapletenega razmerja, ki je navdihnilo nekaj najbolj nepozabnih skladb /…/. Marianne & Leonard – ravno toliko poezija kot dokumentarec – je nežen, rapsodičen film, režiserjevo najbolj čustveno delo ter ganljiv portret ljubezenske zgodbe, ki še vedno najde pot do naših src.«
– Steve Pond, The Wrap
»Marianne & Leonard navduši predvsem zaradi dejstva, da bolj ali manj popolno predstavi tudi Mariannino zgodbo. /…/ V naslovu je njeno ime na prvem mestu z razlogom. Ne gre več zgolj za ‘Leonardovo muzo’. To je ženska, ki je živela in ljubila in izgubljala povsem ločeno od pesmi.«
– David Fear, Rolling Stone
»Čustveno silovita meditacija o minevanju časa, nekdanjih ljubimcih ter obdobju, polnem upanj, sanj in življenj, živetih prek vsake mere. Broomfield je film označil za svojo ‘prvo ljubezensko zgodbo’ in boljšega opisa si ni mogoče zamisliti.«
– Ed Gibbs, Little White Lies
»Oh, to je preprosto čudovito! Očarljiv, otožen film – pravi balzam za dušo. Sprva misliš, da gre za dokumentarec o Leonardu Cohenu in usodnem razmerju z njegovo norveško ‘muzo’ Marianne Ihlen, a film se – zahvaljujoč energičnemu režiserju Nicku Broomfieldu – hitro prelevi v nekaj povsem drugega. Jokal sem kot otrok.«
– Kevin Maher, The Sunday Times
»Ko greš gledat dokumentarec Nicka Broomfielda, boš v njem zelo verjetno videl tudi režiserja samega. /…/ In kot Michael Moore ima tudi Broomfield osebnost, zaradi katere je njegova prisotnost v filmu zanimiva, tudi če nisi ljubitelj meta-dokumentarcev. /…/ Medtem ko ostala Broomfieldova dela pogosto prežema sardonični, skoraj cinični ton, pa je film Marianne & Leonard občudujoč, topel in poln spoštovanja. /…/ Režiser v zadnjem delu /…/ citira eno Cohenovih pesmi s Hidre: ‘I pray that loving memory / exists for them too / the precious ones I overthrew / for an education in the world.’ /…/ Ta izvrstni film dobro razume, od kod prihajajo te mračne besede.«
– Glenn Kenny, The New York Times
»Film uspe v več pogledih: kot biografija Cohenove umetniške kariere, skupaj s ključnim vpogledom v Mariannino življenje – tako z njenim slavnim ljubimcem kot brez njega; pa tudi kot prikaz edinstvene skupnosti na Hidri, nekakšnega mikrokozmosa šestdesetih, ki pokaže, kako sta optimizem in pustolovski duh tistega časa nekaterim otoškim prebivalcem pustila manj zaželene posledice v kasnejšem življenju.«
– Tom Duggins, Cinevue
»V filmu boste videli številne posnetke Marianne iz zgodnjih šestdesetih, na katerih je videti, kot se je spomnimo z zadnje strani Cohenovega albuma Songs From a Room. A podoba, ki jo boste najverjetneje odnesli iz tega nežnega filma, je ponavljajoči se posnetek Marianne od zadaj, z njenimi svetlimi lasmi, plapolajočimi v vetru /…/; zrnati, upočasnjeni posnetek Marianne pred ozadjem žareče bele svetlobe morja. Ta podoba, z diskretno kitarsko spremljavo Nicka Laird-Clowesa ali brez nje, je nepozabna kot najboljše pesmi – tudi Cohenove.«
– Jonathan Romney, Film Comment