zgodba
»V meni sta dve osebi. Rada bi bila Maria, a zadostiti moram Callasovi.«
Skozi preplet redko ali nikoli videnega arhivskega gradiva – izgubljenih intervjujev, prizorov iz opernega zakulisja, domačih videov, neobjavljenih fotografij, intimnih pisem in redkih posnetkov nastopov – spoznamo Mario Callas v najbolj intimni luči doslej: kot pogosto napačno razumljeno umetnico, ki je osvojila svet, a si je skrivoma želela postati le eno – povsem navadna ženska. V filmu srečamo Aristotela Onassisa, Marilyn Monroe, Alaina Delona, Yvesa Saint-Laurenta, J. F. Kennedyja, Luchina Viscontija, Winstona Churchilla, Grace Kelly in Liz Taylor.
Zgodba o izjemni življenjski poti ene največjih opernih div dvajsetega stoletja, povedana izključno z njenimi besedami.
iz prve roke
»Ko se lotiš branja ali gledanja televizijskih oddaj, ki so bile o Marii Callas posnete pred leti, ugotoviš, da o njej večino časa govorijo drugi. Filmarski instinkt mi je rekel, da tu nekaj manjka, in ko sem prvič govoril z osebo, ki je Mario dejansko poznala /…/, so bile njene zgodbe popolnoma drugačne od tistega, kar sem slišal in bral prej. Takrat sem doumel, da je med poročanjem tedanjih medijev in življenjepiscev ter osebo, kakršna je zares bila, velik razkol. Tako je v meni počasi zrasla želja, da bi ugotovil, kdo je bila Maria Callas v resnici, ne le kot umetnica, ampak tudi kot ženska. /…/ Film raziskuje to dvojnost ter kako je ena del druge, kaj nam Callasova lahko pove o Marii. /…/ Poskušal sem najti ritem, ki bi uravnotežil osebni in umetniški del – del Marie in del Callasove. Želel sem, da to ne bi bil le glasbeni film, ki bi zanimal zgolj ljubitelje opere, ampak da bi pritegnil tudi tiste, ki – kot jaz pred petimi leti – niso operni navdušenci, a bodo prek filma morda to umetnost odkrili. Mariini pevski nastopi v film vnesejo tudi podtekst, saj Callasova vsakič, ko zapoje, razkrije nekaj o Marii /…/.«
– Tom Volf
zanimivosti
Maria Callas (rojena Kalogeropoulos) je bila ameriška operna pevka grškega rodu. Rodila se je leta 1923 v New Yorku, pri trinajstih letih pa je z materjo odšla v Grčijo in se začela šolati na atenskem konservatoriju za glasbo. Kariero je nadaljevala v Italiji, nato pa po vsem svetu zaslovela z glavnimi vlogami v Verdijevih, Donizettijevih in Puccinijevih operah. Njene uspehe so pogosto zasenčile ljubezenske afere, mediji pa so jo radi označevali kot muhasto divo. Umrla je leta 1977, stara 53 let. Danes velja za enega največjih sopranov dvajsetega stoletja.
portret avtorja
Tom Volf (rojen v Sankt Peterburgu, odraščal v Franciji) je režiser, producent in fotograf. Režiral je številne kratke filme o operi, modne oglase in korporativne dokumentarce, Maria Callas pa je njegov prvi celovečerec.
Režiserjeva uradna spletna stran: www.tomvolf.com
kritike
»Nobenega pripovedovalca, nobenih ‘govorečih glav’, ki bi ti servirale svoje poglede, samo gospa Callas, ki se brez zadržkov razgalja – tako na odru kot v zasebnem življenju. Kar Volfu (francoskemu fotografu, ki trenutno pripravlja tretjo knjigo o priznani sopranistki) zmanjka pri perspektivi, nadomesti z bližino. Že res, da njegov film brezsramno klečeplazi in se nerodno spotika okrog nekaterih pomembnih točk, a intimnosti mu zagotovo ne manjka.«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Morda največji dosežek filma, tisti, ki mu daje prednost pred toliko nedavnimi biografskimi dokumentarci, je v njegovi pripravljenosti, da svoji protagonistki preprosto pusti peti – brez prekinitev.«
– Emily Yoshida, Vulture
»Kot je razvidno iz Volfovega filma, je večina ljudi videla le brezkompromisno divo, ki sta jo častila operni svet in visoka družba, niso pa slutili, da je v sebi nosila skrivnost in trpela strašno osamljenost. Volf želi, da bi neskončno procesijo bogatih in slavnih na njenih nastopih razumeli v tem kontekstu, in nas pripravlja na udarec, ki ga niti Maria sama ni pričakovala.«
– Tony Pipolo, Artforum
»Edinstven dokumentarec, ki brez klišejev predstavi umetničino delo.«
– Christian Viviani, Positif
»Maria Callas, plod natančnega raziskovalnega dela in posebno inteligentne montaže, je veliko več kot zgolj banalen dokumentarec; to je popolna potopitev v spomine neke ikone, ki je v svojem času veljala za nedostopno.«
– Julien Dugois, àVoir-àLire.com
»Krhkost velike umetnice ter intimne podrobnosti njenih strahov in depresije ne umanjkajo, a Volfov dokumentarec je v prvi vrsti veliko posvetilo legendi, darilo ljubiteljem glasbe po vsem svetu, ki bodo uživali v posnetkih oper in koncertov, tu prvič predstavljenih v barvah /…/.«
– Vittoria Scarpa, Cineuropa
»V zgodbi o Marii Callas smo priča koncu nekega obdobja. Opera preprosto ni več tisto, kar je nekoč bila, saj se generacije in okusi spreminjajo. Film pojdite gledat zaradi glasbe, a najbolj prevzemajoče so tiste besede, ki jih Callasova izreče, ne zapoje.«
– Pat Mullen, Point of View Magazine
»/…/ film predstavlja nujni korektiv desetletij slabe publicitete. Je pristen poklon Marii Callas kot glasbeni genialki, ki se je do obisti razdajala občinstvu.«
– Scott Tobias, Variety
»Ljubitelji opere bodo navdušeni. Točke, kot sta Casta diva iz Bellinijeve Norme in Ljubezen je neukrotljiva ptica iz Bizetove Carmen, so v film umeščene v celoti, kar je dobro – videti Callasovo nastopati, pomeni razumeti moč, s katero je obladovala tako občinstvo kot svojo
umetnost.«
– Alessandra Codinha, Vogue
»/…/ portret ženske neverjetnih naravnih danosti in delovne etike, ki sta jo mati in potem še mož silila, da postane superzvezdnica /…/.«
– Ann Hornaday, The Washington Post
»/…/ bolj kot natančno izrisana biografija je to spoštljiv portret, a tak, ki bo zadovoljil oboževalce; k dediščini pevke, sloveče po izjemni izraznosti, pa bo brez dvoma pritegnil tudi novince.«
– Dave White, The Wrap
»Maria Callas itak nenehno poudarja, da ni mogla imeti hkrati kariere in družine. “Oboje ne gre. Ne moreš biti dobra mama in blesteti pri svojem delu.” Sama je to pripisovala “usodi” (“Usoda je usoda, ne moreš ji ubežati”), toda ta “usoda” je bila le učinek patriarhalnega reda, ki je “karieristke” vedno demoniziral in jih silil v izbiro: ali družina ali kariera! La Callas je – v duhu Sophiejine odločitve – izbrala kariero. In ko vidite, kako mojstrsko je obvladovala kamero in nasmeh, kako nedolžno se je znala narediti, kako dobro je znala opevati svojega moškega, grškega ladjarja Onassisa (“Ti moj dih, moj duh, moj ponos, moja milina”), kako spretno je znala laskati patriarhalnim vrednotam frizerskih revij (“Za žensko je najpomembneje, da ima svojega moškega in ga osrečuje”) in kako dobro se je zavedala konstruiranosti in prekarnosti svoje “legende” (“Publika me je ustvarila”), si zlahka predstavljate, kako dobra igralka je morala biti, da je preživela v moškem svetu, v katerem ženske niso imele glasu. Maria Callas ga je imela – nič čudnega, da je veljala za “težavno”, “nemogočo”, “grozno”, “vihravo” in “škandalozno”. In nič čudnega, da je glas stalno izgubljala.« ZA+
Marcel Štefančič, jr, Mladina