zgodba
Ko ne prav bistra prijatelja Jean-Gab in Manu v prtljažniku avtomobila odkrijeta orjaško muho, se odločita, da jo bosta udomačila in z njeno pomočjo zaslužila goro denarja.
iz prve roke
»Ko sem končal z montažo svojega zadnjega celovečerca Semiš jakna, sem se zavedel, da so vsi moji filmi komedije, močno prežete s smrtjo. /…/ Moja dela bodo vedno zaznamovali iste obsesije, isti slog, isti smisel za humor. Tako pač je, drugače ne znam. Že od vsega začetka sem imel občutek, da orjem čisto svojo ledino: izkrivljena resničnost, do konca sprevrženi medčloveški odnosi, nadrealistični prikazi družbe, divje, otročje fantazije … V Mandibulah sem končno opustil smrt in se osredotočil na življenje. To je predvsem iskrena komedija o prijateljstvu, zahvaljujoč orjaški muhi v srcu zgodbe pa tudi domišljijski film; nenavaden križanec med fantastiko E.T.-ja ter prismojenostjo Butca in butca. Morda bo zvenelo kot kakšna obupna marketinška domislica, ampak to moram zapisati: Mandibule so moj prvi film brez smrtnih žrtev. In če hočemo na vsak način teoretizirati /…/, bi lahko rekli, da je velika muha – nedvomno rojena na kupu trupel iz mojih prejšnjih zgodb – edini element Mandibul, prežet z morbidnostjo, ki morda za vedno zapušča moje filme.«
– Quentin Dupieux
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je francoski režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še albume Analog Worms Attack, Moustache (Half a Scissor) in Lambs Anger. Leta 2007 je zrežiral prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike festivala v Cannesu uvrstil z absurdistično Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski gumi, ki se odpravi na morilski pohod. Sledil so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014) in Au poste! (2018). Režiserjev predzadnji film Semiš jakna (Le Daim), zgodba o moškem, obsedenem s svojo usnjeno jakno, je bil leta 2019 prikazan v sklopu Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu. Tako kot Mandibule smo si tudi Gumo, Narobe svet in Semiš jakno lahko ogledali v sekciji Ekstravaganca na Ljubljanskem filmskem festivalu.
kritike
»Po desetih mesecih zaprtih kinodvoran Mandibule Quentina Dupieuxa končno prihajajo na /…/ velika platna – vse sijoče ter ozaljšane s pop in kul čari spretno odmerjenega koktajla, ki ga srebaš v havajski srajci na soncu.«
– Didier Péron, Libération
»Balzam za scvrte možgane. Edini film, ki sem ga v 2020 gledala dvakrat. Toro émotion!«
– Urša Menart, Najboljši filmi v letu 2020, Ekran
»Režiser pričara čudovite trenutke prešernega idiotizma, /…/ ki jih nikakor ne smete zamuditi.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Mandibule potrjujejo zelo posebno mesto, ki ga ima v francoskem filmu Quentin Dupieux; tako posebno, da še vedno močno razdvaja. /…/ Tiste, ki bodo v njem videli le neumnost, bo film nedvomno le še utrdil v njihovem prepričanju, saj je prav neumnost njegova glavna tema. /…/ Mandibule so očitno ‘bedast’ film, a način, kako se s to vlogo poistovetijo, nas pripelje na sam rob sanj (‘V mleko sanj vedno pade muha,’ je napisal Ramón Gómez de la Serna). Film ves čas na novo izumlja neko obliko burleskne abstrakcije, svobodno poigravajoč se z nesorazmerji (velikosti, tonov), s podvajanji, ponavljanji in lapsusi.«
– Cahiers du Cinéma
»Film je tako osvežujoč, ker se Dupieux – tako kot se njegova antijunaka ne menita za pravila obnašanja – veselo požvižga na to, kako bi morala potekati triler pregona ali grozljivka. Režiser odbrenči, kamorkoli se mu zahoče. Buddy komedije iz devetdesetih so bile redko tako poživljajoče. Seveda pa je tudi res, da niso ravno pogosto pripovedovale o gromozanskem žužku.«
– Nicholas Barber, IndieWire
»Kombinacijo tonov in veličastno simfonijo bizarnosti, ki ju ustvari Quentin Dupieux /…/, lahko najbolje doživimo prav na velikem platnu. Lahko bi celo rekli /…/, da se Mandibule z dvojico junakov, ki sama sebe vidita zgolj kot mušja dreserja in iluzionista /…/ vračajo k sejemskim koreninam filma. S časovno in geografsko nedoločeno zgodbo Quentin Dupieux bolj kot kadarkoli slavi univerzalnost sedme umetnosti ter nam pomaga, da pobegnemo pred tegobami resničnosti. Hočemo še!«
– Damien Leblanc, Le Point
»Mandibule so pravo nasprotje paranoičnemu in morbidnemu deliriju režiserjevega prejšnjega celovečerca. /…/ Če Dupieux piše iz svoje podzavesti, je tokrat bolj kot iz nočnih mor očitno črpal iz sanj, in sicer tistih, ki izvirajo iz njegove mladosti in spominov na počitnice na Azurni obali v poznih osemdesetih. /…/ Film je lahkoten in dobrodejen kot poletni vetrič /…/.«
– Bruno Deruisseau, Les Inrockuptibles
»Gre za film, ki je na svoj način v posebnem odnosu z ničem – ravno v tej prečiščenosti usmeritve k niču pa nas zagrabi na mestu, kjer res ne bi pričakovali, in nas nagovori v lastnem doživljanju ničnosti trenutne gospodarsko-civilizacijske ureditve in atmosfere, ki jo je Mark Fisher imenoval kapitalistični realizem. Hiperatomiziranost, hiperbirokratiziranost, neobveznost, utesnjujoča permisivnost in vsiljena odsotnost alternative prispevajo k temu, da ljudje tudi svoja življenja doživljajo kot nekaj, kar je o ničemer, za-nič. Tako Mandibule niso niti klasika, niti trash, niti film, ki bi ga lahko preprosto odpravili, temveč nekaj, kar ves čas rahlo neprijetno žgečka in preizkuša meje našega občutka za to, kaj bi film moral biti.«
– Muanis Sinanović, Ekran
»V časih zdravstvenih ukrepov in omejevanja svoboščin /…/ sporočilo in sončne podobe Quentina Dupieuxa nadvse dobro denejo. Dajte si duška!«
– Jacky Bornet, Culturebox – France Télévisions
»Ni veliko režiserjev, ki bi znali pod isto streho spraviti dva slaboumna protagonista, mladenko z možgansko poškodbo in predimenzionirano žuželko, pri tem pa jih nekako spremeniti v elemente mračnega humorja. V sicer zatohlem svetu francoske komedije Dupieux tako zelo izstopa, da je postal žanr zase.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»/…/ edini film, ki je resnično razburkal Lido.«
– Mathieu Macheret, Le Monde