zgodba
Mammuth, spektakularni Gérard Depardieu, je velik in zajeten klavniški delavec, ki je pravkar dopolnil šestdeset let in s tem izpolnil starostni pogoj za upokojitev. Trdo je delal vse od svojega šestnajstega leta in pri tem z delovnega mesta ni nikoli izostal niti za en samcat dan, saj bolezni preprosto ni poznal. Vseeno pa mu nato birokrati povedo, da pošteno prislužene pokojnine ne more dobiti, saj je kar nekaj njegovih starih delodajalcev »pozabilo« prijaviti leta, ki jih je oddelal. Po neutrudnem prigovarjanju soproge se odloči, da se bo s svojim starim motorjem znamke mammuth odpravil v kraje svoje mladosti, do obratov, kjer je bil zaposlen, in tako zbral manjkajoče papirje, ki mu bodo omogočili mirna upokojenska leta.
Francoska mojstra absurda, avtorja politično nekorektne črne komedije Louise-Michel, sta tokrat ustvarila poetičen in ganljiv, a tudi nadvse aktualen in angažiran film ceste, na kateri se v presunljivih utrinkih, sanjskih tableaux vivants srečujeta igralski ikoni, monstres sacrés 70-ih in 80-ih let, Gérard Depardieu in Isabelle Adjani.
iz prve roke
»Hotela sva film, ki bi bil smešen in ganljiv. Smešen zato, ker sva postavila ‘družbeno hendikepiranega’ človeka nasproti sodobni družbi, ki je zanj nedosegljiva. In ganljiv iz istega razloga … Hotela sva, da zapustite dvorano v solzah in z velikanskim nasmeškom na obrazu. Hotela sva posneti film, ki ga opazijo. Če bi bil povrhu še dober, toliko bolje! … Čeprav humor morda ni tako črn in jedek kakor v najinih prejšnjih filmih, je še vedno vseprisoten, in čeprav morda ni tako videti, prav z njim obsojava delovne razmere v starajoči se deželi, v kateri mladim generacijam ni ostalo prav veliko upanja za prihodnost. Vsi vemo, da le smeh lahko prežene strah …«
– Benoît Delépine, Gustave Kervern
portret režiserjev
Gustave Kervern se je rodil leta 1962 na Mauritiusu, Benoît Delépine pa leta 1958 v Parizu. Oba sta svojo pot začela pri televiziji, kjer sta se tudi prvič srečala. Sodelovala sta pri programu Grolandsat, precej liberalni produkciji, ki jima je omogočila, da sta domišljala in preverjala nove narativne tehnike. Njun prvi celovečerec je komična drama Aaltra iz leta 2004, s katero sta mednarodno javnost takoj opozorila nase in za film prejela več festivalskih nagrad. To ju je spodbudilo za nadaljnje sodelovanje. Tako je leta 2006 nastala metafizična, absurdna in nadrealistična komedija Avida, ki je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu. Sledila je proletarska črna komedija Louise-Michel, ki je v redni distribuciji lani zaokrožila po slovenskih kinematografih. Četrti celovečerec avtorske dvojice, Mammuth, je bil premierno prikazan v tekmovalni sekciji lanskega Berlinala. Njune filme odlikuje specifičen občutek za črn humor, pomešan s socialno občutljivostjo; gre za zmagovito kombinacijo, na vso moč sorodno legendarnemu stripovskemu serialu Alan Ford.
kritike
»Benoît Delépine in Gustave Kervern sta pred tem posnela film Louise-Michel, v katerem so opeharjeni, obupani, ponižani delavci najeli poklicnega morilca, ki naj bi likvidiral njihovega direktorja – menedžment je namreč tekstilno tovarno spravil v bankrot in potem zbežal. Kako slovensko! Kako domače! Ste to videli v kakem slovenskem filmu? Ne. Film o Sloveniji so morali posneti Francozi. Slovenski režiserji so ga pozabili posneti. Kar nas pripelje do Mammutha, obešenjaškega, grotesknega, samoironičnega road-movieja, še enega filma, ki so ga slovenski režiserji pozabili posneti. Serge Pilardosse, ki ga igra Gérard Depardieu, je tipični industrijski delavec – mesar v klavnici. Ko se vključimo v dogajanje, je Serge ravno na tem, da se upokoji – dovolj ima let, dovolj je delal. Zdaj bo lahko končno užival pokojnino, sadove minulega dela. Toda ko pride do šalterja, v grozi ugotovi, da do pokojnine sploh ni upravičen, vsaj ne v celoti. Zakaj? Prejšnji delodajalci – in teh je bilo v teh tridesetih, štiridesetih letih kar nekaj – so ga goljufali. /…/ Sergeu ne ostane drugega, kot da krene po poteh spominov in tovarištva: s svojim retro motociklom – Mammuthom, letnikom ’73 – poišče svoje prejšnje delodajalce. Od prvega do zadnjega: hoče pač potrdilo, da je delal. Serge je človek preteklosti, izumrlo bitje, mamut – v svetu ‘nove ekonomije’ se počuti nelagodno, kalvarično. Izgleda tako predzgodovinsko kot sodobni industrijski proletariat, ki je širom sveta – tudi v Sloveniji – izigran, pozabljen in odpisan, tako da velja za nekaj ‘zastarelega’, ‘mamutskega’. Hej, ker bo itak izumrl in ker nihče ne računa več nanj, mu ni treba več plačevati niti socialnih prispevkov. Le zakaj bi delodajalci socialne prispevke plačevali nekomu, ki je brez prihodnosti? Vsekakor, zgodba je univerzalna, toda tipično slovenska. Problem je le v tem, da filma o tej tipično slovenski zgodbi niso posneli Slovenci, ampak Francozi.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Po anarhični komediji Louise-Michel se belgijski režiserski par vrača z novo družbeno aktualno in politično nekorektno komedijo, tokrat v formi filma ceste. V Mammuthu sta se Delépine in Kervern namreč lotila za evropski prostor – zaradi staranja tukajšnjega prebivalstva – vedno bolj aktualne teme pokojnin.«
– Denis Valič, Pogledi
»Zvesto občinstvo ima nedvomno zagotovljeno Gérard Depardieu, ki nastopa v glavni vlogi v filmu Mammuth. Belgijski režiserski par Benoît Delépine in Gustave Kervern sta se lotila družbeno pereče teme, ko delodajalci za svoje zaposlene ne vplačujejo prispevkov v pokojninsko blagajno.«
– Jožica Grgič, Delo
»Tipično anarhična komedija avtorjev filmov Aaltra in Louise-Michel predstavlja nikogar drugega kot Gérarda Depardieuja v vlogi okornega, dolgolasega klavniškega delavca na pragu upokojitve, ki pod prisilo svoje več kot očitno razjarjene soproge (Yolande Moreau) zajaše motor in se odpravi na lov za potrdili, brez katerih ne more do pokojnine. Tako se začne cela vrsta avantur in pripetljajev, ki prinašajo mučne spomine na vse, kar je tekom let izgubil, a so obenem čudaško, celo pretirano smešni (prizor z ostarelim sorodnikom je še posebej nepozaben). Sprevržen, čuden in včasih naravnost čudovit.«
– Geoff Andrew, Time Out London
»Film, zasidran v neomahljivi igri in čisti fizični prisotnosti Gérarda Depardieuja, meša melanholično nostalgijo in jedko satiro z izrazitim občutkom za absurd. In za razliko od Sergeovega za crknit smešnega pripetljaja z ostarelim bratrancem (Albert Delpy) nas konec filma pusti zadovoljene.«
– Anton Bitel, Eye For Film
»Mammuth je nekoliko lahkotnejši od Louise-Michel, a vendarle nadaljuje enak družbenokritični prijem. Je delo, v katerem Delépin in Kervern francosko družbeno in ekonomsko vzdušje napadata z liki, ki so globinsko asocialni. Toda njihova asocialnost ni posledica kakšne zločinske deviacije, ampak njihove nezaposljivosti, nevključljivosti v produkcijski proces. In v tem je srž Delépinove in Kervernove kritike. Razumnemu opazovalcu se nevključljivost v nekaj tako surovega, banalnega in kratko malo debilnega ne bi smela zdeti slaba reč.
Mammuth, upokojenec, ki se z motorjem prevaža od enega nekdanjega delodajalca do drugega, da bi zbral dokumentacijo, potrebno za pridobitev pokojnine, nam je s svojo momljavo okornostjo in samosvojostjo blizu. Njegova izgubljenost v ekonomskih tokovih zrcali našo lastno. In njegova razsuta, zdelana, umrljiva podoba doseže toliko večje dostojanstvo v kontrastu z učinkovito in premišljeno proizvodnjo, v kateri odvečnost človeških bitij ni nezgoda, ampak ena od osnovnih postavk obratovanja.«
– Dušan Rebolj, Slovenske novice
»/Serge Pilardosse/ je videti kot mešanica Obeliksa, masivnega orjaka z žensko dolgimi in kodrastimi lasmi, robatega klavniškega delavca, ki bi se v supermarketu stepel s prodajalcem mesnih izdelkov, ker ta ne ve vsega o pripravi šunke, motorista in ne nazadnje umetniške duše, ki se dobro razume z mentalno bolno oziroma art brut pesnico in kiparko. A naj bo ta Pilardosse še tako bizaren človeški ‘kompost’, se vendarle znajde v čisto tradicionalni vlogi filmskega junaka, ki mora ‘na pot’ in opraviti neko nalogo, pa čeprav ga na takšno ‘junaško pot’ pošilja neka birokratska ustanova.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Tak tip črnega humorja, ki je na ogled v Mammuthu, je v zadnjih letih postal nezgrešljiv zaščitni znak režiserjev Benoîta Delépina in Gustava de Kerverna, ki sta s tem nasledila Louise-Michel, film o tovarniški delavki, ki načrtuje umor šefa. Delépine in Kervern nimata zadržkov pri sugeriranju malce subverzivnejših metod družbenega angažiranja. V njunih filmih, čeprav gre za reference na aktualno družbeno problematiko, mimogrede pade kakšno truplo, tudi izpod cevi šibrovke, če je to potrebno. V Mammuthu človek leži mrtev na tleh supermarketa, ne da bi se kdo zmenil zanj, in pozneje glavni protagonist vleče krste iz utrjenih grobov. Aktualnost izjemno slabih socialnih razmer, s katerimi se lahko danes v realnem svetu vsak poistoveti, ima morda pomembno vlogo v dejstvu, da se njuni filmi vse bolj prebijajo v prvo ligo evropskega filma. Ne samo da sta bila že s prvima filmoma Aaltra in Avida zelo uspešna na največjih evropskih filmskih festivalih, zdaj se, če začnemo z Mammuthom, njuni filmi ponašajo tudi z zavidljivo, že skoraj zvezdniško igralsko zasedbo. Poleg Depardieuja kot nosilne igralske sile filma je tu še izvrstna Yolande Moreau (igralka je kot glavna junakinja blestela tudi v Louise-Michel), v stranskih vlogah pa Isabelle Adjani (Nosferatu: Fantom noči, Kraljica Margot) in tudi Benoît Poelvoorde (Zgodilo se je čisto blizu vas).«
Matic Majcen, Polet
—
MAMMUTH
(Delavski razred gre v raj)
V gostilni
objokujemo
nizkoten
ugriz usode
Štirideset let
sem trdo delal,
delodajalci niso
plačevali prispevkov
sedaj sem revež
prazna lisa na
papirju zakona
počutim se kot
bi padel z motorjem
obračam roke,
na obeh bo
postrgalo kožo
Zame ni počitnic
zame ni sonca
ne bojim se smrti
smrt(delo) osvobaja
Igor Bizjan