»Ali ptice vejo, kaj so meje?« vpraša mama.
»Ne,« reče deklica.
»Kako pa ti veš, kaj so?« vpraša mama.
»Vem, ker sem človek,« reče deklica.
Ko je Petra s partnerjem Brandom začela snemati film o evropskih mejah, je imela njuna hči štiri leta, potni list, poln pečatov, ter čisto svojo predstavo o tem, čemu so namenjeni. V poetičnem dokumentarcu Mama Evropa se družina odpravi na potovanje skozi države nekdanje Jugoslavije ter v Italijo in Grčijo, kjer srečuje ljudi z zanimivimi zgodbami: Branko Barič trdi, da je samo človek – napaka v naravnem razvoju rastlin in živali, Boris Pahor razjasni, kaj pomeni biti Slovenec v Trstu, medtem ko Tina in Vasko, glasbenika iz Terrinega najljubšega benda Bernays Propaganda, v narodnih mejah ne vidita nič dobrega.
Pogled na Evropo skozi oči majhne deklice z Balkana zlahka poruši naše predstave o tem, kje živimo.
iz prve roke
»Potem, ko sem videla, kako se je Slovenija osamosvojila in kako je postala del EU ter članica Šengena, se je najino nomadsko življenje dobro zakompliciralo. Jaz sem Slovenka, moj partner in snemalec filma Brand pa Makedonec. Brand je potreboval vizo za vse države, za katere je jaz nisem potrebovala, razen za rojstno državo svojega očeta Kubo in nekaj balkanskih držav. Slovenija je uvedla vize za Makedonce in Makedonija za Slovence. Zgolj zato, da si oddal prošnjo, si moral včasih več dni čakati v predolgih vrstah pred ambasadami. Agonija se je spremenila v neskončno bitko, da bi s svojim partnerjem lahko potovala. Nadaljevala se je še celo po rojstvu Terre, potem so vize ukinili. Ampak vse to nas nikoli ni ustavilo, potujemo s festivala na festival, snemamo tudi pri prijateljih in z ljudmi sorodnih duš povsod, kamor nas zgodba odnese.
Ko je Terra napolnila dve leti, je imela v svojem potnem listu že štirinajst štampiljk. Vedno sem si želela narediti film o naših življenjih, o potovanjih, polnih mej. Opazovala sem svojo hčer in se z njo o tem pogovarjala, ona mi je dala ključ, kako naj se lotim teme, kako naj se izognem svoji balkanski frustraciji. Odločila sem se, da bo najbolje, če vse pretvorim v pravljico o mami Evropi, ki je takšna, kot je rekel Ježek: ‘Malo dobra, malo slaba, kot je pri ljudeh v navadi.’
Družinski ‘road movie’ se sooči z močnimi političnimi vprašanji. Posamezniki, s katerimi se srečujemo v filmu, so primeri posledic, ki so jih meje pustile na ljudeh. Kako lahko razložiš, zakaj so potrebne meje in koga čuvajo pred kom? Kot v filmu pravi petletna Terra, medtem ko riše zemljevid Evrope in se uči o državah: ‘Meje so zato, ker vse države ne morjo bit v eni državi.’
Terra s svojim prepričljivim značajem hitro pride do lastnih zaključkov; na ta način je postala ena od scenaristov filma in pripovedovalka zgodbe filma Mama Evropa.«
– Petra Seliškar, režiserka in soscenaristka
portret avtorice
Petra Seliškar, rojena leta 1978 v Ljubljani, se je s filmom in nizozemščino spopadla na amsterdamski akademiji NAFTA, kasneje pa na Northern Media School v Sheffieldu končala postdiplomski študij režije in produkcije. Leta 2003 je z življenjskim sopotnikom Brandom Ferrom v Sloveniji in Makedoniji ustanovila produkcijsko hišo Petra Pan Film Production, leta 2010 pa festival kreativnega dokumentarnega filma Make Dox in potujoči kino v Makedoniji. Lani je bil v sklopu Makedoxa dokumentarni film uveden kot del izobraževanja na vseh makedonskih srednjih šolah. Poleg Mame Evrope je posnela naslednje filme: Illusion (kratki, 1999), Con-Fusion (dokumentarni, 2001), Iz prahu sončnih žarkov (From the Dust of the Sun’s Rays (kratki dokumentarno-igrani, 2001), Okno (kratki, 2002), Balkans – Blood and Honey (dokumentarni, 2003), Turški čaj (dokumentarna nadaljevanka, 2005), Babice revolucije (dokumentarni, 2006), 20 Years of Macedonia (dokumentarna nadaljevanka, 2011).
kritike
»Ali ima otrok bolj iskren in pristen pogled na svet? Ne nujno. Lahko otrok k filmu prispeva nekaj, česar odrasel človek ne more? Da, tako se zdi ob gledanju Mame Evrope. Terra je intriganten lik. Ko jo gledamo, kako pohajkuje po makovem polju, raziskuje mravlje in zemljo ter opazuje svet z radovednostjo, si ne moremo pomagati, da se ne bi vprašali, kaj mi kot odrasli počnemo v svetu. Ne le, kako postavljamo meje, ampak kako na splošno ravnamo s svojim planetom. Ti stavki morda zvenijo sentimentalno, a Mama Evropa nikakor ni sentimentalno delo. To je topel, širokosrčen in pogosto zabaven film o različnih generacijah in njihovih z mejami povezanih zgodbah.«
– Steffen Moestrup, DOX magazine
»Mama Evropa /…/ je humoren, igriv, a tudi liričen pogled na kontinent skozi oči [režiserkine] šestletne hčerke Terre. /…/ Petra Seliškar spretno prepleta intervjuje in fascinantno arhivsko gradivo z deli, v katerih se osredotoča na Terro in njeno razumevanje sveta. Ti prizori, ki so pogosto vizualno lirični in otroško humorni, postavijo film v današnjo perspektivo in ustvarijo pretanjen kontrapunkt zgodovinskemu vidiku.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Luciden pogled na vročo temo današnje Evrope: meje med državami, pregrade med ljudmi in prepreke v vsakodnevnih življenjih mnogih družin. Z inventivno uporabo animacije, dokumentarnih posnetkov ter potovanja kot sredstva filmske pripovedi se zgodba zelo očarljivo odvija in razvija s pomočjo zanimivih dialogov med materjo in hčerko.«
– Rada Šešić, selektorica Filmskega festivala v Sarajevu
»/…/ otrok v fazi spraševanja ‘zakaj?’, otrok, ki se vsemu čudi, pred katerim ni nič in nihče varen, je tisti, ki daje pečat delu in ga vodi skozi prevpraševanje vseh temeljnih kategorij človeka kot družbenega in političnega bitja. Mama Evropa je v svoji preprostosti in neposrednosti čudovito, v svoji drznosti v zastavljanju vprašanj pa celo subverzivno delo.«
– Denis Valič, Pogledi
»Petra Seliškar je znova (končno!) posnela sijajen film.«
– Simon Popek