Mama Mama

Otrok je otok.
 – Marcel Štefančič, jr.

zgodba
Filmska pesem o mami in hčeri.

Mati odpelje hčer v tujo deželo in jo zapre v hišo v odročni vasici. Čeprav med seboj ne govorita, je jasno, da ima hči samouničevalne težnje. Potovanje, ki se začne kot materin poskus, da bi rešila svojega otroka, postane vse bolj čarobna duhovna pustolovščina, na kateri mati znova prebudi življenje v sebi.

Tretji del »trilogije o bolečini in lepoti« Vlada Škafarja je doživel svetovno premiero v sekciji Svetla prihodnost filmskega festivala v Rotterdamu.

iz prve roke
»V znamenju dveh besed je bila dolga pot Mame – bolečina in lepota. Ti dve vsakdanji, pa vendar mogočni besedi sta prihajali in odzvanjali na vsakem koraku: v prvih podobah, ki so se porodile iz ničesar, iz same besede mama, v srečanjih z nastopajočimi – ob prvem dotiku je postalo boleče in lepo, saj bolečina, pred katero se ne umakne in se pred njo odpre dovolj prostora, vselej postane lepota. Na prvem sprehodu ob gorskem potoku je Gabriella povedala besede, ki so dobro razumele naše popotovanje: preveč je trpljenja okrog trpljenja, trpljenje potrebuje lepoto. /…/ Bolj me zanimajo zgodbe, ki se odvijajo v človeku, kot tiste okoli njega. Moje izhodišče je človek in njegov obraz, v obrazu človeka takoj začutiš zgodbo. Kako je prišlo do izraza, ki ga nosi v tem trenutku, in v kaj se bo spremenil. Tu pa me je tudi zanimalo, da bi na človeka pogledal še drugače. Ali lahko nanj pogledam samo kot na bitje, brez človeških predstav in pričakovanj? V Tavernierjevem filmu iz leta 1980 Une semaine de vacances je na začetku zbirka otroških želja; ena želja pravi: rad bi bil miza, da bi kot miza gledal ljudi. Kako drugače se ti lahko tako odkrije človek! In potem vse drugo: pogledati na rastlino ali na mizo s svinčniki kot na človeka, pričakovati njuno misel … Ko sem v prizoru v samostanu prvič zagledal smrekovo vejo kot bitje, ki mi je enako, se pravi kot duhovno bitje; ko se mi je zazdelo, da se skozi novorojene vršičke poraja jasna govorica in ko je v zidovju in rastlinju samostana začel vstajati duh kakor v potolaženi materi, sem tudi sam doživel razodetje. Ko to napiše denimo Župančič v Ljubljanskem polju– ‘Ti si žarelo, polno sončnih žarkov / in hrepenelo, dvigalo se v zrak / a jaz sem hodil med pšenico tvojo / in trgal tvoje žive misli, mak’ – je sprejemljivo in razumljivo, filmu pa naj to ne bi bilo namenjeno?  /…/ Umetnost je zame najvišja oblika pogovora. Tistega največjega v sebi, lepote in skrivnosti, ne moreš deliti neposredno. In tudi tistega, kar nam v odnosu najbolj leži na duši, se ne da povedati v obraz ali v uho. Neposredno sporočilo ne more doseči iste metafizične dimenzije in resnice kot pismo ali pesem. Ta film je emanacija takega pogovora. To pa tudi pomeni, da se mama in hči ne smeta dotakniti, če se želita zares dotakniti. Preprosto je treba verjeti kot v svojih verzih Lili Novy: ‘in ko iz temnih tal pogleda cvet, / zbudi se v njem svetal spomin na svet.’ /…/ Pri Mami me je zanimalo narediti film, ki ima neko svojo strukturo. Jaz bi temu rekel struktura vodnih kapelj. Tu ne gre za klasično dramaturgijo, običajno vzročnost v pripovedi. Želel sem, da film ves čas odmeva tako kot odmevajo valovi na vodni gladini, ko nanjo padejo kaplje.«
– Vlado Škafar

»Tako kot sem se na snemanju počutila sama, prepuščena sama sebi, tako sem se počutila tudi kot gledalka, spet sama; sem gola, bosa … to je edina pot, da lahko sebe slišimo, tišina (oklepaj tišine) /…/ Tako je, kot da bi iz kaosa sveta gledalca vrgel na samotni otok – neizprosno in blagodejno – kot da bi si odpočil – kot da ti je nekaj odpadlo in lahko sedeš pod drevo – normalno živiš /…/ Med ustvarjanjem filma sem v sebi odkrila marsikaj. V nas sta dve osebi, sicer povezani med seboj, a vseeno vsaka živi svoje življenje. Smo pač del civilizacije tavajočih duš.«
– Nataša Tič Ralijan

portret avtorja
Vlado Škafar je avtor kratkih filmov Stari most (1998) in Nočni pogovori z Mojco (2008) ter celovečercev Peterka: leto odločitve (2003), Otroci (2008), Oča (2010) in Deklica in drevo (2012). Oča je prvi slovenski film, ki je bil izbran v program Mednarodni teden kritike na Filmskem festivalu v Benetkah, prikazan je bil na več kot petdesetih filmskih festivalih po vsem svetu in prejel osebno nagrado Aleksandra Sokurova na festivalu Voices v Vologdi. Vlado Škafar je bil nekoč dejaven kot filmski publicist, znan pa je tudi kot programski vodja in sograditelj Slovenske kinoteke ter filmskega festivala Kino Otok. Vzporedno z nastajanjem filma Mama je s slikarko Joni objavil zbirko poezije in akvarelov Krogi = En = Circles.

kritike
»Najboljši novi film na letošnjem festivalu je vzorčni primer tistega, kar dela dogodke, kakršen je Rotterdam, posebne: predanost filmom dušne topline in krhkosti, katerih prefinjenost je tako redke vrste, da krivično veljajo kot neprimerni za širšo distribucijo. Slovenski film Mama /…/ je bil tu prikazan premierno in si zasluži še dolgo pot: njegova milina, prepojena z radovednim sočutjem, bi morala biti prepoznavna vsepovsod. Konec koncev se imenuje ‘mama’. /…/ Škafarjev film se pravzaprav razvija brez posebnih zapletov in skoraj brez dialoga. Namesto tega gledamo mamo, kako je – kako razmišlja, čuti in se spominja –, potopljena v svetlobo filma, trepetajočo podnevi in ostro v soju sveč. Prisotnost spomina je skoraj otipljiva: z malo vzročnih povezav med večino posnetkov se Mama ne bere kot zgodba, ampak bolj kot evokacija nekega razmerja. /…/ Kako izgubljena je ta mati v preteklosti? Ali pa smo mi izgubljeni z njo – ne v preteklosti, ampak v spominjanju preteklosti? Nekaj podob nas potisne še globlje v ta krhki prostor vmesnega, notranjega časa: materin obraz, oškropljen z vodo, ki se prelije v odsev njene hčerke, in kasneje, materin samotni počitek na travniku, ki za trenutek postane skupen, ko se počasi prikaže podoba hčerinega dremajočega telesa. Koliko ljubezni je v spominu – in spomina v ljubezni? Pa vendar ne gre za razpoloženjski film o osamljeni duši. Mama zaplete in obogati svojo čustveno komorno dramo – v kateri skromno odmevajo filmi Bergmana, Tarkovskega in Sokurova – z uvedbo skoraj dokumentarnega elementa, ki poskrbi za bolj konkreten kontekst za to, kar preživlja (do sklepnega dejanja bolj duhovno kot fizično prisotna) hči.«
– Daniel Kasman, MUBI

»Pri filmu je najbolj osupljivo to, koliko psiholoških podrobnosti o njunem odnosu izvemo ne da bi nam kaj zares povedal z besedami.«
– Tina Poglajen, Indiewire

»Nad filmom sem resnično navdušen, saj je vznemirljiv, ganljiv in poseben – po mojem mnenju Vladovo najboljše delo doslej.«
– Gerwin Tamsma, programski selektor Mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu

»S pomočjo fotografije postane zdravilna moč narave, tišine in teme otipljiva.«
– Mednarodni filmski festival v Rotterdamu

»Mama ni toliko zgodba o težavnem odnosu med materjo in hčerjo, kot film, ki potrpežljivega gledalca brez naglice odpelje na intenzivno, globoko osebno pot samoodkrivanja, na kateri se meje med resničnim in namišljenim, med vidnim in nevidnim ter med preteklostjo in sedanjostjo učinkovito zabrišejo; pot na kateri tisto, kar vidimo, postane tisto, kar mislimo in čutimo; kjer vsaka podoba postane ideja, vsaka ideja pa se projicira na neko drugo podobo. /…/ Mama je film, ki živi svoje lastno življenje in se ne vsiljuje gledalcu. Prostor je tisti, ki gledalca povabi naprej, ne da bi mu povedal, kako se v njem znajti. Mama je čudovita, pa ne v smislu, da bi bila brezhibno narejena ali da bi hotela šopiriti, ugajati ali zapeljevati; čudovita je preprosto zato, ker je, kakršna je – in ne bi mogla biti narejena kakorkoli drugače. »Beauty – be not caused – It Is« (Emily Dickinson) ali »Na poti življenja sem tu in tam videl bežne utrinke lepote« (Jonas Mekas).

Mama je film, ki ga ne bi hotel gledati nikjer drugje kot v kinodvorani. Samo v kinu se lahko Mama v popolnosti izrazi, prebuja spomine in se tiho pomenkuje z umetnostjo in poezijo v filmski zgodovini, katere del je zdaj postala tudi sama.«
– Koen Van Daele

»To ni zgodba o odvisnosti ali vztrajnosti, ampak zgodba o tem, kako se starši in otroci medsebojno dojemajo in kako drug na drugega vplivajo.«
– Vladan Petković, Cineuropa

»Že mogoče, da smo se na projekciji Mame v Kinodvoru lahko kdaj počutili kot v kapeli, v filmu je tudi nekaj sakralne glasbe in v nekem prizoru smo na samostanskem dvorišču, toda film nima nobene zveze s krščanstvom. Kar je pri Škafarju “pavlovskega”, je trdna in globoka vera v neko nezaslišano možnost: pri Pavlu je bilo to Kristusovo vstajenje od mrtvih, pri Škafarju pa možnost filma kot umetnosti “čistih” trenutkov in tihe, gole navzočnosti, v kateri imajo lahko podobe, in prav kot podobe, vlogo razodetja. /…/.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Škafarjeva Mama izgleda kot ekranizacija knjige Film kot umetnost. Kot reimaginacija in transfiguracija filma kot umetnosti. Škafar skuša vse to, kar je film izgubil s prihodom zvoka in govorjenimi dialogi, dobiti nazaj. Vse to, kar je filmu vzelo film, hoče nazaj. Nazaj hoče vse tisto, kar film dela film. Škafarjeva Mama je reboot vsega, kar je iz filma izginilo. A da ne bo nesporazuma: nazaj noče kake izgubljene “nedolžnosti”, “otročjosti” ali “naivnosti” nemega filma, temveč prav njegovo zrelost, njegovo doraslost. Nemi film je bil namreč ob prihodu zvoka zrela, dorasla umetnost. /…/ Ste videli filme Aleksandra Sokurova, recimo film Mati in sin (1997)? Zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ste videli filme Andreja Tarkovskega, recimo Stalkerja (1979)? Ja, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Ali pa: ste videli filme Apichatponga Weerasethakula, recimo Stric Boonmee se spominja (2010)? Vsekakor, zrel film, dorasel filmu kot umetnosti. Na tak način je zrela – in dorasla filmu kot umetnosti – Škafarjeva Mama. Brez trušča pritegne pozornost. Brez “govorečih glav” se pogovarja z nami. Brez specialnih efektov izgleda fascinantno. Čakajte, da vidite Škafar-Brdarjev finalni shot – tuzemsko verzijo Cuaron-Lubezkijevega vesoljskega shota iz Gravitacije, ki bi si jo lahko festival Kino Otok prelevil v svoj avizo.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Ker Mama je ta in je tak film, ki se prikrade v dušo in srce – in tu kljub uporabi klasičnih konceptov romantike nočem zveneti patetično. Mama se prikrade globoko, v notranjost transcendira logiko pogleda, ki sicer ponavadi teži k temu, da sam pogled zloži v logični obred. /…/ Filmi Vlada Škafarja so poetične meditacije, filmske pesmi, ki govorijo v podobnem ritmu kot Rilkejev Panter – ne direktno skozi lupine besed, teh namreč skorajda ni –, temveč skozi podobo kot tako. /…/ Mama je film razpoloženja, atmosfere, ki se, kot tudi v ostalih Škafarjevih filmih, ustvarjata v čisto tanki liniji prepleta med dokumentarnim in fikcijo. Tako se v nedoločljivo istrsko-kraško pokrajino stare samotne hiše, kamor se umakneta mama in hči, vpletajo dokumentaristično zasnovani prizori iz italijanske komune. V njej mladi, ki so tako ali drugače zašli s poti, ponovno iščejo sebe in svet. Bolj kot njihove zgodbe zdrsa v droge, samodestrukcijo ali kaj podobnega so v ospredju njihove pripovedi o družini in odnosih oziroma nedružini in neodnosih – tisti boleči praznini ljubezni. In o iskanju skozi lepo in lepoto – tako ob prepevanju enostavnih napevov v spremljavi razglašenega klavirja kot v drobnem pesku, ki se drobi med dlanmi, in žvižgajočem klicanju vetra ob liniji morja, ki odlaga pogled v neskončno linijo zamegljenega horizonta. /…/ Čeprav je na koncu, dobesedno, vsak človek svoj otok v reki življenja, pa je v Škafarjevem humanističnem duhu vedno moč, da tudi sredi pustinje ostrih kamnov posadi drevo in nanj naveže od drugega življenja odpadle liste lepega, da to bohotno nekoč zacveti v svoji staro-novi lepoti.«
– Anja Banko, RA Študent

»Nasproti domiselnim, a še kako neživljenjskim dialogom in enovrstičnim comebackom, ki smo jih vajeni v filmih, pa stoji Mama; razgaljena, surova, intimna, neskončno otožna, a hkrati čudovita in boleče aktualna. Med redkimi, a življenjsko pomembnimi in kratkimi pogovori, nam naniza slikovite oklepaje tišine, ki prebudijo srce in nahranijo um. /…/«
– Jerica Šemerl-Harmel, Kevd’r

»Film je mamino potovanje k svetlobi, odrešitvi.«
– Jedrt Jež Furlan, Fokuspokus

»Njegovi filmi niso podobe v liričnem smislu Tarkovskega ali greenawayevsko razkričane. In niso godardovski filmski eseji. Pa kljub temu jih lahko opišemo kot vizualne meditacije in lirične refleksije, ki črpajo iz najintimnejših pretresov posameznika kot bitja bolečine in lepote. /…/ … film ne zahteva le gledalca, ki je očiščen pričakovanj, ampak tudi gledalca, ki filma ne gleda dobesedno, ki ga ne racionalizira, ampak ga gleda tako, kot bi bral poezijo. In tudi te, povsem dobesedno, v filmu ne manjka. /…/ Škafar se v nasprotju s sugestijo prvih kadrov namreč ne poda na težaven teren odnosa med materjo in hčerjo. Prej snema film o podobah dveh vzajemnih bolečin in možnih poteh njunih blažitev. Že res, da ju postavi v okvir razmerja mati – hči, a spet, ni nujno, da to drži. Mama je namreč film povsem svojega življenja, ki ne da ne misli na gledalca, prav gotovo pa ga ne vodi, ampak ga poudarjeno prepušča njegovi lastni imaginaciji. /…/ Mama je v tem smislu film, ki »šele« priklicuje neko razmerje ali pa ga ujame v trenutku »odločitve«, čeprav ga nikoli konkretno ne opiše. Nastavi ga v liričnem okviru in ga skuša izreči prek podobe – slike in dolgih, trepetajočih ter interpretativno odprtih kadrov. Morda najbolj sugestiven je prav zadnji, v sklepni sekvenci pred odjavno špico – po njej namreč Škafar postavi še nekakšen hommage, prizor z vsemi nastopajočimi iz svojih filmov –, v kateri spremljamo hčer, kako skuša na obrežju reke obuditi v življenje posušeno, komajda pognalo drevesce. A s ptičje, te privilegirano distancirane perspektive, kamor nas popelje kamera Marka Brdarja, se izkaže, da ne sedi na obrežju reke, ampak na osamljenem otočku sredi nje. To je močna simbolika osamljenega mladega človeškega bitja, ki se oklepa že umrlega življenja. Ali pa umrlega razmerja. In film, ki ga Škafar razume kot skorajda religiozen medij umetniške izpovedi, vrne na njegov začetek.«
– Ženja Leiler, Delo

»Tisto kar ga [Vlada Škafarja] vzpostavlja kot takega kar znotraj korpusa njegovih del učinkuje kot nekakšno vezivo, kot nezaustavljiva centripetalna sredotežna sila, pa je njegovo neomajno, skoraj religiozno prepričanje, da lahko filmske podobe spregovorijo o tistem kar je neizrekljivo. Zdi se da je za  Škafarja to edina resnica filma, tisto kar ga temeljno opredeljuje, medtem, ko so zanj tradicionalne opredelitve klasične konvencije filma, od formalnih klasifikacij do pripovednih pravil, povsem irelevantne. O tem zgovorno priča njegov opus prek katerega lahko sledimo kako so formalne in vsebinske opredelitve pri njemu vse bolj izgubljale pomen. Če kaj, potem je za njegova filmska dela značilna neka temeljna odprtost, in sicer tako na formalni, razlikovanje med igranim in dokumentarnim filmom je pri njem izgubilo vsak pomen, kot tudi vsebinski ravni. /…/ Film za katerega bi lahko rekli, da je značilno Škafarjanski. Prepričan sem, da bo nekoč ta opredelitev postala tako samoumevna kot je danes izraz Cankarjanski, a hkrati tudi, vsaj v določenem pogledu, nekako drugačen od vsega kar smo od Vlada pričakovali. In prav to je tisto kar me je pri njem še najbolj vznemirilo, še toliko bolj ker gre po drugi strani za delo v katerega je Vlado vključil še največ intimnega do sedaj, ki ga sam vidim celo kot nekakšen njegov poklon stvarem, ki jih ima rad, od slovenske zborovske glasbe, prek Prousta in haikujev, do Jonjinega slikarskega sveta.«
– Denis Valič, MMC RTVSLO

»Ob gledanju Vladovega filma mi je postalo žal, da nimam glasbene izobrazbe, da bi našel primerjavo strukture njegovega filma z glasbeno formo: je mojstrstvo njegove kompozicije kantata ali rekvijem, fuga ali simfonija? Ne vem, a slutim, da je morda prav glasbena umetnost tista, ki se vsak trenutek zaveda svoje celote, a se lahko prepusti enemu motivu, ga znova najde, povzdigne, razstavi, nadgradi in na koncu nežno vrne k njemu, z objemom celote. Tudi sicer me od vseh Vladovih motivov po Očetu in Mami najbolj obseda ta neverjeten občutek, da smo bili priče eni zgodbi, a da v obeh filmih nastopi trenutek čistega spreleta, epifanije, ko dojamemo, da ima prav vsakdo od ljudi svojo zgodbo. Tako je bilo s tistim dolgim potovanjem kamere na koncu Očeta, ko je realnost Murinih delavk in delavcev »uokvirila« pripoved očeta in sina v širši kontektst – in tako je v Mami ne morda med igro odbojke v komuni, ampak med igro otrok v parku, ki se jim z marjeticami v laseh pridruži mama. V tistem trenutku gre gledalcu skoz glavo: joj, pa ne, da je za mnogimi od teh otroških glav toliko težkih misli kot pri hčerki, ki v filmu ne spregovori besede. In ker gledalec ve, da jih je nešteto, teh težkih misli, skoraj kolikor je glav, ga spreleti tisti neznosni občutek teže sveta: kako sploh zdržimo to neizmernost! Morda ravno z umetnostjo, potrpežljivostjo, ljubeznijo, neizrečenim.«
– Stojan Pelko

»Mama – s tem filmom je Vlado Škafar v tistem načinu filmske poezije, ki ga je odprl s prejšnjima filmoma (Oča in Deklica in drevo), dosegel popolnost. Ta film ima svojo metafiziko. Celo sakralnost. Ampak ta metafizika nima nič skupnega z blodnjami ljudi, ki so tako doma v »tostranstvu«, da si zamišljajo nekakšno megleno »onstranstvo« na tak način, da jim s svojo meglenostjo samo potrjuje trdnost njihovega »tega sveta«. Ne, resnična metafizika je vedno v tem, da se človek zave prividnosti »tega sveta«; resnični metafizik se ne trudi dokazovati obstoja »drugega sveta«; zanj je vprašanje, ali je mogoče dokazati resničnost »tega sveta« /…/ V bistvu se v vsem filmu osebe pojavljajo na ta način: v bistvu vznikajo kot duhovi. Mama leži na travi. Zraven se kot privid pojavi hčerka. Nato izgine. In potem ni jasno, ali ni morda privid tudi mama. Ampak bistveno je prav to, da »privid« in »ne-privid« nista člena dihotomije, ampak prej oblikovalca nekega magičnega vmesnega prostora. /…/ V tem filmu so odločilne zaznave, ki so tako subtilne, da zaznavajo stvari, ki hkrati so in niso. Ta film je treba gledati s senzibilnostjo za take zaznave. Na primer: v nekem trenutku – ob sveči in odprti knjigi Lili Novy – je mamina glava posneta tako, da je tema, ki je za njo, nenadoma del te glave; glava fizično nosi to temo za sabo kot del sebe. /…/ V sekvenci z rehabilitacijsko komuno za nekaj časa prevlada vtis dokumentarnosti: življenje v komuno vključenih mladih je znova dobilo neki smisel, neki mir. Ampak osebno sem ravno ob lepoti in spokojnosti te sekvence občutil največ žalosti: ob lepoti najdenja smisla se nisem mogel znebiti zavesti, kako je vsak smisel vedno podtaknjen. Seveda, tem mladim je bila ta terapija, ki jim je omogočila ponovno vključitev v človeško skupnost, potrebna. Ampak poanta Škafarjevega filma nikakor ni v poveličevanju ponovne vključitve v človeško skupnost. Daleč, daleč od tega. Ta film govori nekaj čisto drugega, ponuja neko drugo pot. Tako mama kot hči gresta v tem filmu po drugi poti. Razmerje med mamo in hčerjo je vzdržano drugje. Ne v direktnem razčiščevanju medsebojnih odnosov, ampak v vzdržanju dveh samot, ki se povezujeta na meji privida. /…/ Redko doživimo ob ogledu nekega filma tako čistost medija – obenem pa ta film ves čas sega še v druge prostore onkraj filma – v prostore poezije (»Vprašaš z zvokom in v odgovor dobiš pesem«), v prostore slikarstva. /…/ film Mama vidim kot absolutni film ravno v tem, da tu film transcendira sam sebe, da nenehno evocira prostore onkraj samega sebe.«
– Miklavž Komelj, Kino!

»Velik filmski režiser, mislim, da je bil to Michael Cimino, je rekel, da se ne zavedamo dovolj, kako mlada je še filmska umetnost, saj da se je ravnokar šele začela: kaj pomeni sto let za umetnost? Filmski ustvarjalci, umetniki, ki želijo govoriti z avtentičnim glasom, bodo spregovorili na drugačen način, z drugačno refleksijo in z drugačnimi pričakovanji. Iznašli bodo nove jezike in gledalci se jih bodo radi naučili. O tem priča marsikaj, kar se dogaja v sodobnem filmu. Tudi Škafarjev film Mama.«
– Helena Koder, Kino!