zgodba
Na prelomu v 20. stoletje se v razkošnem podeželskem dvorcu zberejo posestnik, politik, mlada grofica, ruski general in njegova žena. Čas jim mineva ob bogatih jedeh, družabnih igrah ter dolgih razpravah o smrti in antikristu, napredku in morali …
iz prve roke
»Spraševal sem se, ali bi lahko ustvarili avdiovizualno delo na podlagi filozofskega spisa iz 19. stoletja. Imel sem občutek, da bi bilo mogoče, vendar je bilo zelo težko najti denar. /…/ Besedilo sem odkril kmalu po padcu komunizma. Mislim, da je bila knjiga v romunščino prvič prevedena leta 1992 ali 1993. Ko sem jo začel brati, sploh nisem vedel za Solovjova, a me je zelo pritegnila. Pravzaprav sem v devetdesetih letih odkril kar nekaj besedil, saj so bile med mojim odraščanjem v komunistični državi številne knjige prepovedane. /…/ [Trije pogovori] so bili zame veliko razodetje – zdeli so se mi preroški, in to na različne načine. Na koncu pa tudi precej žalostni, saj pokažejo, da se nismo premaknili niti za milimeter. Občutek imam, kot da smo še vedno tam: 20. stoletje, dve veliki vojni, veliko mrtvih, gulagi, koncentracijska taborišča, Kambodža, Kitajska – ničesar se nismo naučili. Bojim se, da samo še čakamo na naslednjo epizodo množičnih pobojev. Toda pravzaprav me je najbolj zanimal odnos Solovjova do ideje dobrega in zla, pa tudi da kot avtor zagovarja Jezusovo stališče, kar je danes precej eksotično – ljudje o tem ne govorijo, ker jih ne zanima ali pa se jim ne zdi ‘kul’. /…/ Vem – film je dolg. Gre za resno delo, zgrajeno okoli dialogov in razprav. Da bi mu prišli do dna, si ga morate ogledati trikrat – ne zato, da bi ga razumeli kot film, ampak da bi razvozlali vse mehanizme razmišljanja in argumentov. /…/ Všeč so mi verzi Williama Blaka: ‘Večni čas imeti v hip ujet in neskončnost obdržati v dlani.’* Ti vrstici sta z mano, odkar sem prvič prebral pesem; v tistem času sem se ukvarjal s slikarstvom in nisem sanjal o tem, da bi postal režiser. Zdelo se mi je, da gre za zelo močno misel: narediti posnetek ali fotografijo na primer tegale fragmenta [s prstom zariše okvir na steno] in vanj zajeti vso stavbo. To je zelo težko doseči – toda ko ti uspe, začneš razumeti celoto. Gre za nekakšno fraktalno filozofijo, pri kateri sta del in celota eno. Če se ti to posreči, si v nebesih.«
– Cristi Puiu
* William Blake, Slutnje nedolžnosti, prevedel Miha Avanzo
kritike
»Malmkrog je teološko-filozofska razprava v obliki zahtevnega, a prelepega filma. /…/ To je ena najbolj nenavadnih priredb v zgodovini kinematografije. /…/ Ali gre za ‘akademsko’ delo? Ker je večino tega, kar doseže, mogoče ceniti le z izvodom besedila Vladimirja Solovjova pri roki, je odgovor na vprašanje bržkone pritrdilen. Toda ali je to problem? Puiu je predan zagovornik intelektualnega filma; samozavestno je izjavil, da si je treba njegovo delo ogledati trikrat, da bi ga zares razumeli. Naj bo to še tako res, pa film prinaša tudi nepričakovano, čeprav nekoliko trpko čustveno poplačilo: s svojim priklicem vljudno klepetavih, a nemirnih duhov izgubljene zgodovine spominja na Houstonovo priredbo Jamesa Joycea Mrtvi (1987). In to ni majhen kompliment.«
– Adrian Martin, Sight and Sound
»Režiser dogajanje uprizarja kot nekakšen skrbno koreografiran komorni ples med nastopajočimi in navdušujoče gibljivo kamero Tudorja Panduruja. /…/ Puiu je nekje med satirično vizijo višjega razreda Luisa Buñuela in radikalno modernistično predelavo zgodovinske književnosti Manoela de Oliveire ustvaril enega najbolj formalno drznih in intelektualno provokativnih filmov zadnjega časa.«
– Jordan Cronk, Film Comment
»To je film izjemne in skoraj zastrašujoče resnosti, kar je po svoje občudovanja vredno in osvežujoče, čeprav precej brezkompromisno zavrača vse, kar bi lahko spominjalo na nekaj tako vulgarnega, kot je zabava /…/. Malmkrog je dolga, zahtevna izkušnja – pravi festivalski dogodek. Toda ta bizarni sanjski izbruh živi v naših mislih še dolgo po tistem, ko zapustimo dvorano.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Malmkrog je brezkompromisna, povsem izvirna priredba, ki od gledalca v svojih dvesto minutah trajanja zahteva herkulsko pozornost. Toda njegova formalna eleganca je že sama po sebi dovolj velika nagrada: le malo sodobnih režiserjev bi si upalo posneti tako surov, nasilen in diskurziven film; ali pa se teme lotiti s tako dosledno oblikovno ohlapnostjo.«
– Christopher Small, Filmmaker Magazine