iz prve roke
»Ko je sredi devetdesetih let izbruhnila afera Dutroux, sem bil star dvajset let in naivno sem verjel, da je svet odraslih varen in dobro organiziran kraj. Kot mnogi ljudje moje generacije sem se kar naenkrat znašel sredi dantejevske zgodbe, pomešane z zamolčanimi informacijami, nerazumnimi odločitvami, nesposobnostjo in malomarnostjo. To je bil škandal, ki se ga Belgijci še dolgo nismo mogli otresti; greznica, v katero je bila potisnjena javnost, ki je z grozo opazovala, kako nemočni so bili starši malih žrtev pred pomanjkljivostmi in absurdnostmi pravosodnega sistema. Pozneje smo izvedeli, da je preiskavo ovirala policijska tekmovalnost; ta je povzročila številne napake in nepopravljivo škodo. Tako v Belgiji kot drugod po svetu smo se spraševali: kako je lahko prišlo do tega? /…/ Nekje v ozadju sem vedno razmišljal, da bi o tragediji posnel film. Toda ker je zgodba tako šokantna, si jo je bilo težko kar prisvojiti, zlasti v Belgiji, kjer je tema še vedno zelo občutljiva. Ko sem začel govoriti o snemanju filma, ki bi ga ‘navdihnila’ afera Dutroux, sem zato naletel na veliko sovražnosti. Izjemno pomembno je bilo poiskati pravi kot in pravo razdaljo, saj nikakor nisem želel prizadeti žrtev. Ključno se mi je zdelo tudi, da zgodbo umestim v Charleroi, kjer ljudi še vedno preganja spomin na tiste dogodke. To industrijsko mesto je bilo v 19. stoletju zelo premožno, danes pa se spopada s hudo socialno in gospodarsko stisko. Kot nekdo, ki živi v Bruslju in prihaja iz precej privilegiranega okolja, sem bil zelo presenečen, ko sem med iskanjem lokacij spoznal, kako zelo pomembno vlogo je imelo v zgodbi mesto. Tam živečim pripadnikom delavskega razreda in ljudem sicilijanskega porekla se je bilo treba približati s kar največjim spoštovanjem. /…/ S soscenaristom Domenicom La Porto sva opravila obsežno, skoraj obsesivno raziskavo na podlagi uradnih virov, čeprav je bilo do njih včasih težko priti. Na scenarij je odločilno vplivala tudi Domenicova pravniška izobrazba. Film bi lahko govoril o obsežni zločinski mreži, ki daleč presega pedofilski škandal, toda raje sva se osredotočila na človeka, ki ga preganja občutek krivde. Imela sva torej dobro dokumentirano gradivo, a zgodba je bila tako skrajna, da ji je bilo težko verjeti. Da bi bil film prepričljiv, sva morala poiskati nekakšno ravnovesje. /…/ Naslov se nanaša na [pesem v prozi] Les Chants de Maldoror, v kateri je Lautréamont leta 1869 raziskoval zlo svojega časa. Tudi sam sem želel raziskati jedro zla, njegovo nenadzorovano širjenje in njegove posledice – a v obdobju, ki ga bolje poznam: svojem lastnem.«
– Fabrice du Welz
kritike
»Fabrice du Welz se s filmom Maldoror podaja po stopinjah ameriške kinematografije sedemdesetih let. V načinu, kako snema policista, je čutiti Friedkina, v čudovitem prizoru italijanske poroke pa Coppolo. Morda pa lahko najdemo tudi sled filmov o osamljenih maščevalcih, kot je Umazani Harry. Kot bi se belgijski režiser s pomočjo fikcije želel maščevati za vse ‘disfunkcije’ tistega časa.«
– Hubert Heyrendt, La Libre